Še dolgo kasneje so (se) spraševali. »Ma kako u Maribori znaste celo besedilo?« Tako je zaokrožilo po koncertu Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Ha! To so pa lentovske cake. Finte, po domače. Včasih pač skrivoma damo kaj tudi na zaslon. Za hrbet. In za oči. Za njih in nas. Eno samo besedilo. Ampak tisto vredno. Zelo vredno. Najbolj vredno. Ponosa dela dediščine. Diagonala nacionalne zavesti. Takšne in drugačne.
Ja. Vstala je Primorska. Vstal je Maribor. Vstal je Festival Lent. Na mirno, ampak krepko nedeljo. Ko si Festival Lent nekaj kakor spočije, ampak ne tako, da je doma. Ah, kje. Maha. Z rdečo bandero. O, ja. Z Bandierro Rosso!
Oop!
Nedelje so na Festivalu Lent že od nekdaj tako posebne. Sploh pa tam, v parku, na vrhu promenade, na Odru Triglav. Poletni jazz koncert Konservatorija za glasbo in balet Maribor je bil točno to, kar je pisalo, da je. Bil je zelo poletni in bil je zelo jazz. Toda prikradli so se tudi takšni originalno nejazzovski komadi, kot je Part-Time Lover, ki ga je izvirno spesnil seveda edinstven Stevie Wonder. In to dela Oder Triglav tako čaroben. Pusti si biti karkoli. Tudi če kdaj kak dvojni vokal zamudi kakšno ritmično dobo in ena od deklin zamudi z »oop«, se samo razleže smeh. Saj to je tudi namen!
Večkrat smo že rekli in napisali, da je lentanje tudi unikatna, talentirana in neponovljiva umetnost prilagajanja. O, ja. In tako se je zgodilo, da se je dogajanje na Glavnem odru po doooolgem času začelo že ob 19.30. Torej dve uri prej, kakor smo običajno vajeni. In bilo je – izjemno. Ravno prav. Tako prav, da resno razmišljamo, da bi takšne ure uporabili še kdaj. Za nedeljo pravzaprav idealno. Ni čudno, ko pa so bili vsi modri sedeži za »pinkote« razprodani. Nič zato, tudi ob ograjah se vas je na notranji strani zbralo več kot dovolj. Isto mislečih, isto čutečih. »Mi vsi vemo, kdo je okupator bil!« so gromko zadonele uvodne besede. In teh je bilo veliko, besed. In prav, da so bile. Služile so ne le kot uvod ali kot spremljava, temveč kot tehtnost in preudarnost. In nad vsem so bile – kontekst. »Okupator in okrutni fašisti in krvavi nacisti tu bili so le mehko blagi turisti,« se je slišalo o smradni zgodovini, »ves svet pa ve, partizani so osvobodili domovino!« In je zadonela. Himna. Hej, brigade. Naj se ve, kdo je na slovenskem gospodar.
2005. 2013. 2023.
Zahvalili so se pod dolgoletno zborovodkinjo Pijo Cah, ker so lahko že tretjič gostovali na Festivalu Lent (2005, 2013, 2023). »Letos obeležujemo 50 let neprekinjenega delovanja. Vztrajati polnih 50 let v okolju, ki ti ni vselej naklonjeno, ni lahko. Ostati brez svojega dolgoletnega sedeža, tako rekoč brez lastnega doma, prav tako ne. A mi se ne damo! Poslanstvo pogumno peljemo naprej, ker se zavedamo pomena ohranjanja vrednot NOB-ja, ohranjanja partizanske pesmi, utrjevanje slovenske narodne zavesti v zamejstvu in sodelovanja in sožitja z italijanskimi rojaki, ki so bili od samega začetka del našega zbora.«
Mir. Tovarištvo. Solidarnost. To je prinesel močen koncert »Pinkotov«. Sploh zdaj, ko tem vrednotam današnji čas žal ni naklonjen. Pinkoti svoje poslanstvo tudi posodabljajo. Celo rock'n'roll se nekje začuti in zasliši. Pa Blowin' in the Wind. Pa Računajte na nas. Pa Naša vojska. Pa Bilećanka. »Zamislite si, koliko je vredno človeško življenje, zdaj pa pomnožite,« je zadonelo čez trg. Misli so postale lekcija, lekcije so postale zgodovina. In doneli so aplavzi. Krepki, trdni, ponosni. Borbene in revolucionarne pesmi. Z željo, izraženo ob pol osmih, udejanjeno pa poldrugo uro kasneje: »Če želite, lahko z nami zapojete.« In s(m)o.
Še iz tistih »ukampiranih« časov
Pisalo se je leto 2002. In prehajalo v 2003. In Gal Gjurin je, tedaj star 24 let, izdal svoj prvi samostojni album v sklopu Projekt Mesto – Minute? Ja, dvajset let je že, kar je multiinstrumentalist krenil na široko, zgodbeno, raznoliko, pestro popotovanje. Vse to je razkazal na epopejnem koncertu, ki je trajal na Jurčkov – Večerovem odru skoraj tri ure! In tudi sam spomnil na čase, ko je bil Festival Lent dolg, dolg, doooolg. Gjurin je prvič na Lentu gostoval že leta 2003. In potem še petnajstkrat. Od Minoritske cerkve, Sodnega stolpa, JazzLenta, Glavnega odra, Jurčkovega odra pri Vodnem stolpu in nazadnje pred zdaj že debelimi sedmimi leti v Salonu uporabnih umetnosti. Ni pozabil, kakšen je Lent nekdaj bil. »Kot je lepo prej rekel gospod šef (Šegec, op. a.): kakšni Lenti so bili nekdaj! In kakšne spomine imamo! Pa mi smo se v Maribor kar 'ukampirali' za teden dni!« In še več, spomnil (se) je, da najboljša publika kar štajerska publika.
Ta je trditev v praksi dokazala z zbranim, ampak tudi dinamičnim sodelovanjem. Gjurin je koncert nekako prelevil v doživetje. Ko je videl skupinico menda mažoretk, ki so prečile trg, jih je radoživo pozdravil: »Juhu, kam pa greste?« To pa gre zato, ker se drži tistega, kar pravi v enem svojih najbolj prepoznavnih komadov: Čas bo na moji strani. Nasploh je bil začetek močan: Poglej ven, dežuje, ko je na koncu spustil gromki, deževni, ambientalni zvok. Ob sebi je imel eklektično zasedbo, del katere je tudi najstniški sin Kras, ki ga je ponosno predstavil in mu prepuščal številne parte na klaviaturah. In seveda je prišla tudi ona. Pardon, Ona. Veliki O. Severa Gjurin. Njen sredin koncert v Sodnem stolpu je že, žal, razprodan. Ni težko videti, zakaj.
Spomnila sta na zlate čase Olivije, pa tudi solo pesmi Gjurinove (Kakor da se nič ni zgodilo), zelo pa je pomagalo, da je Gjurin navezal pristni stik z občinstvom. »A je tu kdo star 17? Koliko? 19? Kaj pa tam? Je kdo 17? Ho, no, po srcu že, ne?« se mu je pred pesmijo Sedemnajst zasmejalo ob tistih, ki so očitno venomer mladi po srcu. Ujeti sedemnajstico in jo na novo obuditi, ni lahko. Ampak Gjurinu je z melosom, vrednim nedeljskega večera, to storil z odliko. Kakor da je njegova glasba povsem osvobojena pričakovanj, lestvic, dokazovanja.
Spet doma za priklon – nazaj!
Sproščeno, družinsko, trubadursko. Spet doma, kakor gre skozi taka pristna nedeljska pesem. Zato pa je uspelo, ko sta pobarala občestvo, če zapolni »luknjo« pred odrom. Za nagrado so poleteli cedeji, za darilo pa epopejni koncert, med katerim je Gjurin tudi jasno in glasno za eno mestno muziko povedal, kako razočaran, skoraj jezen je, ker da se v Ljubljani nihče ne zaveda, kako kul mesto je Maribor.
»Nobeni vladi ne bom odpustil, kaj so naredili s Štajersko in Mariborom. Kot da ne vejo, da obstajate!« Predvsem je to poudaril iz svoje dolgoletne izkušnje v Kanadi (zato je tudi imel nadet dres hokejske ekipe Maple Leafs iz Toronta), kjer se teh razlik zaveda še bolj. Predvsem pa je pokazal, koliko muzike je v njem. Zdaj na kitari, zdaj na klaviaturah, zdaj na saksofonu.
In videli smo, čisto za konec, res krasen priklon. In priklon nazaj. Ja, tudi to se zgodi na Festivalu Lent.
Rekvijem!
Nasploh je nekako jazzovsko delovala ta lentovska nedelja 2023. Kot dan, ki je večer, ki je lahko poljubno lahek ali zahteven. Kar najbolje vedo kuratorji Jazz Podija. Vloga, ki je letos zaupana Kristijanu Krajnčanu. Virtuozu tako na violončelu kot sunkovitih bobnih in tolkalih. Kar smo v vrtincu festivala mi ujeli, je bil tandem genialnosti, ki bi že lahko mejil na kreativno norost, pa sta se Krajnčan in posebni gost, še en izredno izkušeni lentovec,Tomaž Gajšt, še ravno v pravem hipu vselej zaustavila. Ju je pa zanašalo, o, kam vse sta šla. Da so, naslovu primerno, Zabučale gore. Bilo je, kot da bi gledali Jacksona Pollocka slikati. Ali poslušali soundtrack filma, ki si ga kar sami lahko zaigramo in zrežiramo. Navkljub drzni glasbi sta dobila dovolj vztrajen aplavz za še bolj famozni zaključek z Rekvijem. »Da boste lahko šli domov bolj, no, saj ne boste šli najbrž že takoj domov, še ena bolj mirna,« je rekel Krajnčan in nekako (ne)hote preizprašal mir.
Ampak ker je to Festival Lent, preplet dogodivščin, se je takoj, ko si stopil iz Sodnega stolpa, izza ovinka slišal krohot. Minoriti – Oder NoveKBM je praviloma prvi vikend rezerviran za komedije, tiste tipe predstav, ko se preprosto predaš in uživaš in čakaš, kdaj se boš naslednjič režal kot pečen maček.
Ljubimec iz – hladilnika
Urško Vučak Markež, Majo Martina Merljak in Saša Klančnika smo videli v zgodbi, ki je pravzaprav težnja po drugačnem življenju. S podnaslovom: Rajši 60 let srečen kot 90 let tečen. In sreča je res lahko marsikaj. Največja, skoraj seksapilno nenasitna, pa je tista, ko najdeš krasnega – pohanega pišeka v solati.
O, ja. In, o, ne, če te vprašajo, če ti solato zavijejo za domov. Ne, ne. Maja Martina Merljak je prebila tudi četrti zid, šla do prve vrste desno in vprašala, če bi dva piva za 8 evrov, da bi se »počutili kot v Planici«. O, to preštevanje. Robati, korpulentni humor, ki na vprašanje, zakaj dva ne gresta z liftom, dobi odgovor: »Zato, ker je samo za osem ljudi.« Videli smo policijski striptiz, ljubimca ne iz omare, temveč iz hladilnika, zaščito pred ljubezenskim aktom v obliki covid zaščitne maske ter ultimativni odgovor, kje se bo našla sreča: »V Mariboru!«
In cmok sreče in ljubezni in želodcev!
Če to ni krasen uvod za nov lentovski teden, potem pa res ne vemo, kaj je.
Ponedeljkove »garancije«
• Najbolje bo, če kar naštejemo: Halid Bešlić, Branko Đurić-Đuro, Zoran Predin, Dejan Cukić, Boris Novković, Dado Topić, Marko Kutlić, Nermin Puškar, Saša Dragaš, Dražen Žerić-Žera, Aida Mušanović Arsić, Vlado Kalember! Ja, vsi ti so prijatelji, vse ostalo pa Indexi. Nostalgija še nikdar tako pisana! Glavni oder. Nocoj. 21.30. Indexi & prijatelji.
• Začela se je že Ana Desetnica, kar pomeni, da se tudi ob 22.00 zgodijo čirule-čarole tipa Gushi. Argentinska klovnada z diaboli! Trg svobode bo osvobojen, kakopak!
• Etno preskok sliši na ime Bakalina Velika. Prepišni Jurčkov – Večerov oder ob 20.00!
Ne še it', samo še to. Če koga skrbi, kako je s kartami na Glavnem odru, kadar je opcija sedišče, brez skrbi, redarji vljudno vse pospremijo, če je treba.
Piše. Jaša Lorenčič