Čilence, pravzaprav Polinezijce, je na prekleto vroč opoldan opeklo. Drugače kot bosonogi pač ne nastopajo. Ne ljudstvo Rapa Nui z Velikonočnih otokov. Nak. Bosi ali nič. Ker Folkart je zgolj in samo pristen. In je potem popoldan že prišlo obvestilo: zvečer ob 19.00 Čilenci ne bodo zmogli nastopiti na Glavnem trgu. Kaj, kako da ne? Kdo je rekel ne? Seveda so!
Ko zapoje še varnostnica - študentka!
Trije izklesani možje in dve brhki dekleti so nam prinesli res oddaljeno kulturo, kulturo Rapa Nui. Tako oddaljeno, da dva tisoč kilometrov okrog ni nič. Vzamite šestilo, narišite krog iz Maribora, pa boste videli, kako sami bi bili. Vzame sapo. In ja, skakljali in označevali teritorij so – bosonogi. Nam na čast! V veliko čast!
Dana Auguštin čisto malenkost kasneje, ko še ni padla noč, in le par metrov stran, ni mogla verjeti, kakšen aplavz je pravkar dobila. Za svoje ljubezensko dejanje, izživeto s telesom na škrlatnih vrveh. Poezija telesa, drama čutenja. In ko je Vlado Kreslin na hitsko napolnjenem, čutno nabitem in pregledno epopejnem koncertu zapel »a ostalo mi bo / oblačno nebo« je zagrmelo. In še zabliskalo. Ja, ravno takrat.
Da, taka sreda je bila. Ko se je vsaj dvema dekletoma uresničila velika želja. Eni ob Vladu Kreslinu in to tako sijajno, da je koncert premaknilo na nek čisto drug nivo, drugi pa na Lacha after jamu, kjer so »pržili« Funk Fakt & Sara Lamprečnik. In kjer smo – raje vam ne izdamo ure, ob kolkih – že videli nastop ganske zasedbe Santrofi. Sicer uradno nastopijo šele nocoj na JazzLentu, ampak če so pa že »minglali« okrog ... Zakaj pa ne? Takšna dinamika, toliko spontanosti, da je še naša varnostnica - študentka Katja Kurnik zapela. Ja! Ne zafrkavamo. Če se dobro spomnimo, Back in Black od Amy Winehouse? Če se pa ne, pa ... Se še bomo! Haha, ker to je sreda na Festivalu Lent!
Premik vsakodnevnosti s Folkartom
Mogočen, izklesan, porisan možakar je skočil čisto, čisto, čiiiisto do roba. Otroci, posedeni v prvih vrstah pa se ga niso prav nič bali. Ker – ta lentovska odprtost do mnogoterih kultur? Saj to je pa po jubilejnih tridesetih letih vendarle že v genih. Kot je stegovanje vratov in radovedno pričakovanje. Kaj bodo ušpičili sedaj? Ko se zgodi Folkart in se premakne na Glavni trg in v Mestni park (in danes še v Miklavž na Dravskem polju), se premakne vsakodnevnost. Ko ne moreš, da se ne bi ozrl, postal, pogledal, vpil.
Zvečer so ob 19. uri na Glavnem odru v sklopu 34. Folkarta nastopile skupine iz Španije, Čila in Argentine. Najboljši možen dokaz, da četudi govorijo isti jezik, si po svoje ne bi mogli biti bolj različni. Ampak v folkartovskem polkrogu vsaka skupina dobi priložnost, letos, ko je polkrog res »debel« z obiskovalci, pa sploh. »Izredno veseli smo, da lahko Čilenci plešejo z nami. Videli boste, da plešejo bosi in opoldan je bilo nekaj opeklin sicer lažje stopnje, ampak nastopili bodo zato v malenkost zmanjšani zasedbi. Želeli so odplesati tudi za večerno občinstvo. Zelo pogumni so, verjeli so nam, da bo zdaj malenkost bolj hladno,« je šla napoved za skupino Mahia Asociacion Cultural, »MAHIA RAPA NUI«, z domicilom v Barceloni.
Lahko rečemo zgolj: hvala! Poklon! Da smo izkusili avtentično kulturo otoka Rapa Nui, po naše Velikonočnega otoka, ki je daaaaaleč na samem, pripada pa Čilu. Prakultura, ena najstarejših na svetu, nosi v sebi toliko ponosa, dobrosrčnosti, čeravno na izrazito fizičen, dominanten, mogočen način. Ampak ves čas se je dalo čutiti »mahia« iz imena skupine, kar v jeziku polinezijskega ljudstva Rapa Nui pomeni darovanje. In to je bil res dar. Sijajen nastop v paketu s špansko in argentinsko skupino. Folkart, ljudje! »Izredno veseli so folkloristi, da lahko nastopajo v Mariboru. Verjemite!« pravijo Folkartovci in mi jim, sodeč po videnem, gladko verjamemo in kimamo. Skupine najdete tudi danes: ob isti uri na istem mestu; danes nastopijo Brazilci, Filipinci in Poljaki.
Nakopičena energija za krasne solze
Večer zamaknjenih, odprtih, čutnih pogledov se je samo nadaljeval. Zgolj par metrov dalje na Glavnem trgu, kjer od 18.30 vsak večer doni tudi Pozor! Muzika na cesti! in vam ga priporočamo kot začetno točko dolgega večera ali končno točko dolgega dneva, sta dva škrlatna trakova visela z drogov. Za Dano Auguštin. Kako je to možno? Da se nekdo sredi trga, sredi večera, sredi mesta tako – odklopi, izvzame, ugasne? In postane – to.
Auguštin pravi, da je njen The Act of Love zgodba o posamezniku kot delu ponorelega sveta; o vlogi, ki se je ne želi več igrati; o igri, katere del ne želi biti; o iskanju rešitve; o ljubezni. In ja, vse, kar smo napovedali, spisali, pričakovali, se je udejanjilo. Sploh ob počasni priredbi pesmi Crazy (Gnarls Barkley). Ne, nihče ni znorel. Ne. Dana Auguštin je ustavila čas, prostor, bivanje. In nas premaknila. Do točke, ko lahko še obiskovalec postane zamaknjen. In potem nameni takšen aplavz. Da je bila ginjena, na jok ji je šlo. Ko prihrumi nakopičena energija. Ne gre več. Pridejo solze. In odide Festival uličnega gledališča Ana Desetnica z nindžami Misije šotor in Sladko Slano akrobatsko kreganje v kuhinji. Ana, hvala!
»Mi smo s sabo zadovoljni!«
»Lepo smo to odigrali! Mi smo sami s sabo zadovoljni!« Kdo je to rekel? Ja, kdo. Mitja Novak iz zasedbe Pohorje Express. Istoimenskega vlaka med Mariborom in Koprom, po katerem so si nadeli ime, že dolgo ni več, ampak oni pa spet vozijo, od leta 2016. Skupina, v kateri je leta 1983 deloval tudi sinonim country rocka v Sloveniji Milan Pečovnik Pidži, je nabrala precejšnje občinstvo. Spet ste šli gor na »breg«. Pa sedli na stopnice. Pa stali. In se zibali. Kako (se) ne bi, ob recimo izjavah z odra tipa »ni banda brez valčka!« ali »dovolj toplo je, da lahko pijete ledeno hladen špricer, sploh zdaj, ko skoraj vsak dela dobro vino!«. Pohorje Express se je poklonil tudi prednikom country žanra na Slovenskem: »Naši predniki so bili tudi Pepel in kri, kjer je deloval Tadej Dejvi Hrušovar in naslednjo, Dekle iz zlate ladjice, je napisal on.« Če kdo misli, da je country imel pri nas samo neko faz(ic)o? Nak. Ne, dokler še vozi Pohorje Express, četudi v mešani zasedbi, kajti tudi s Špelo Novak na vokalu kvečjemu pridobi. In z gostovanji, kot je Hans Penzoldt na ustni harmoniki. Jihaaaa!
»150 jurjev, da gre od doma«
Mi smo v Vetrinjskem dvoru ujeli prvi del predstave Mali otroci, veliki problemi. Komaj. Zakaj komaj? Ker je bila takšna gneča! Spet in spet in spet. Na StandUpLent poidejo sedeži res hitro – in to zdaj, ko jih ob tako lepem vremenu še dodajamo! Zvestoba je pač sinonim Festivala Lent.
Prvi del je pripadel Alešu Novaku, ki je razlagal, kaj vse ugotoviš pred in po rojstvu prvega otroka. »Že to, da te stane 125 jurjev, preden gre otrok od doma. Z inflacijo 150 jurjev!« Ko so mu rekli, da lahko nosečnica zaradi hormonskega ravnovesja postane »rahlo razdražljiva«, je bil ogorčen! Rahlo razdražljiva? Reči bi morali, opozoriti pravzaprav, da so lahko »smrtno nevarne«. »Sicer pa ti itak nisi tu zraven zato, da bi kaj razmišljal.« Dodal je, da je DM raj za doječe mamice (in ne kratica za »drogerie markt«), ki se tako ali tako včlanijo v Facebook skupino Aprilčki ... Veste kaj? Nemogoče je vse povedati, vemo pa, da je že sama scena vžgala: dudice, igračke, slike poljubljanja nosečničneškega trebuha, skoraj raj. In dva igralna, mogoče dirkaška sedeža? Pa Uroš Kuzman še sploh stopil ni na oder, kako je moralo biti šele potem ... Kdor je bil, vé. In se še danes baje reži.
48. 30. Pa si izračunajte
Vlado Kreslin je nastopil na prvem Festivalu Lent. Pri Lent baru, kot se je imenoval oder v Dravski ulici. V Jurčkovega se je preimenoval šele čez tri leta. Vlado Kreslin je nastopil doslej sam, s skupino, v predstavah. Ta nastop, to skoraj darilo, nabito s hiti, skoraj ni komada, ki ga ne bi bili vsaj prepoznali, če že ne znali na pamet, je bil oseminštirideseti. Na tridesetem Festivalu Lent. Pa si izračunajte.
Vlado Kreslin je stalnica. Je, vemo. Ampak zdaj smo tudi videli, zakaj je stalnica. To je, mimogrede, tudi edini dogodek pričujočih »Lent dnevnikov«, na katerem smo bili od začetka do konca. Vemo, včasih potem kaj tudi izpustimo, kot je bil, kot slišimo, predan koncert zasedbe Rymden na JazzLentu na Minoritih – Odru Nove KBM.
»Maribor je šampion!«
Stopil je na oder in zapel enominutno Kuku. Ta je bila edina manj znana. Sledila je Pustite nam ta svet, kakor simbol za to, da naj taki koncerti na takih festivalih ostanejo. Čim dlje, dokler gre. Pridno ste polnili sedeže, se naslanjali na ograjo. »Dober večer Maribor, dober večer Lent!« je nagovoril muzikant s klobukom. Bela srajca, črne hlače. In Mali bogovi, vsi skoraj povsem tradicionalno v črnem. Člani se menjavajo, ampak nikdar na račun kvalitete. O, ne. Vladek, kot ga poznamo, pa ... Vé, kje je bil, kam je prišel. »Maribor je šampion!« je zaklical med naštevanjem med Cesto. Zmagoslavno popotovanje se je nadaljevalo z Ena pesem. Ampak to ni bilo drvenje. Kako ne zlepiti pesmi Nekega jutra, ko se zdani s skladbo Tvoje jutro? Če pa tako »pašeta« skupaj. Na tej točki je bila publika »zaklenjena«.
Šele tedaj spoznaš, zakaj so skoraj (vsako)le(n)tni koncerti Vlada Kreslina. Tu so zate, da veš, kdo si bil, kdo si in kdo boš. Kot se je mlad par, rojen najbrž takrat, ko je Vladeku že davno zmanjkalo prstov na rokah in nogah za preštevanje lentovskih nastopov, zavrtel na melodije, stare že več kot tri desetletja. Pa je šlo naprej. Hit na hit, čut na čut. Tista zakartana ura, Vse se da in Preko Mure, preko Drave, ki nam na Festivalu Lent še toliko več pomeni. In te orgle, ti toni, ta vokal. Naštevamo dalje? Dekle moje pojdi z menoj in Tista črna kitara. Zamegljena, skrivnostna, odmaknjena, arhaična. Ki se je, kot domala veleva tradicija, prelila v Namesto koga roža cveti. Še ena zgodovinska, muzejska, etnografska.
Šok. Na Vladekovem koncertu. Da.
In potem, ja, na koncertu Vlada Kreslina, šok, presenečenje, nepričakovano. Kar naenkrat. Od nikoder. Ona. Kaaaakšen vokal! »Ko pa žarek pregrize temo / prebudimo se iz sanj!« je zapela Nina Gvardjančič. Zapela ... Ne bo prava beseda. Zadehtela, zadonela, zaprepadla, zagromela. »Spoznala sva se pred mesecema na II. gimnaziji Maribor!« je pač moral povedati 68-letni Kreslin. Da je razkril, kdo je to dekle, od kod taka pljuča, tak zanos, takšne glasilke, takšna prezenca, takšna energija, tolikšna moč. Ko misliš, da te Vladekov koncert ne more presenetiti. Ma, kje.
Ampak časa za postanek, debato, premor ni bilo. Dalje in dalje, pospešujoče, kakor gre refren Namesto koga roža cveti. Pa je prišla Abel in Kajn, Reka, celo Rulet. Pa Iz Goričkega v Piran. Tisoč let. Lahko bi zletela. Vse do izjemne, klavirske, oskubljene verzije Od višine se zvrti. »Psssst!« je nekdo zaklical, ko je šel skozi verz. Še pri šanku so začeli šepetati. Če vam povemo, da je bil Marko Skače v rock'n'roll verziji v bistvu »premor«, potem si lahko mislite. S Poj mi pesem je prišel priklon in kakopak želja po bisu.
In ko je prišel nazaj, v bistvu domov, na festival, ki ga pooseblja ... Je stopil na oder sam. Muzikant s kitaro. »A ostalo mi bo / oblačno nebo ...« je zapel med Še je čas, tej kritiki enoumnih časov. Pa je zagrmelo. Še zabliskalo se je. Par debelih kapelj. Nekaj vas je vstalo, ampak veeeeliiiika večina je ostala. In ni se izlilo. Zlovešče je pihalo, ampak ne. Ni zmagalo nebo. Zmagala je – muzika. Še je čas, O, Vrba, Igrala je igrala in za konec še a cappella »zbogom oča in mati in domača cerkvica«. Zbogom, Vladek, in po takih skoraj dveh urah ... Na svidenje! Stoječe ovacije so pač povabile na še. In še. In še.
Izjava dneva
»Kajenja!« – Vlado Kreslin na lentovsko vprašanje, na kaj je najbolj ponosen, česar se je odvadil, pa mu je koristilo. Nastopajočim jih postavljamo vsak dan, preverite naše storyje na Facebooku.
Številka dneva
48 – Vlado Kreslin je nastopil oseminštiridesetič na tridesetem Festivalu Lent. Še enkrat: oseminštiridesetič!
Četrtkovi hiti, zicerji, priporočila
• Največji popevkarski nasmeh. In to tukaj. Pri nas. Doma. V rojstnem kraju. In na Odru Triglav ob spremljavi Jake Puciharja na klavirju. Ob 19.30. Prihaja: Darja Švajger. To bo na jasen dan greh zamuditi.
• In če smo že pri klasikih: Andrej Šifrer, večni glas ne le Gorenjske, ampak Slovenije, bo z Malimioglasi pokazal, kaj vse še zmore. In če je Adi Smolar v nedeljo na Jurčkov – Večerov oder zbobnal tooooliko obiskovalcev, kdo vé, kako bo nocoj?
• Tega ne bo presegel nihče. Bajaga & Instruktori na Festival Lent, na Glavni oder prihajajo šestič. Petkrat poprej so nastopali vsako liho leto (2001, 2003, 2005, 2007, 2009). Zato smo jih že reeees pogrešali. Baje se bo danes res ves čas stalo? Kdo ve. Tak četrtek bo! Od 21.30 dalje.
• Santrofi so v bistvu torej že igrali! No, nocoj pa bodo še na večji strani Avditorija KGM, na Minoritih – Odru Nove KBM. Najslajši koktejl ganske highlife glasbe, karibskih ritmov in nigerijskega afrobeata. Stave pobiramo od 22.00: kako dolgo boste ostali na sedežih?
Aja, še to. Danes prihaja še tretja StopTrik doza v Volkmerjevem prehodu: Animirane mitologije ob 21.00.
Piše. Jaša Lorenčič