Še zgoraj, tam, ja, tam na travnatem klancu, ste sedeli. In to v nizu. Par ducatov vas. Kako ne bi, ko pa je na stopnicah pri Vodnem stolpu, tam ob Dravi, kjer je naše bistvo, osnova, pot do jubileja, zmanjkalo prostora. Pa na pločniku tudi. Ko je bil Festival Lent spet Lent. Ooo! Staro, mlado in vse vmes.
Vaterpolisti!
In potem je padel še vic na račun Adija Smolarja. Taki, mastno lentovski. Ampak vic Vladimirja Šege na račun njegovega videza je Adija tako pognal, da je zrimal nepozaben koncert. Sploh, ko je igral z Letečimi potepuhi. To je to. To je Festival Lent. Ko vse teče iz tebe, ko so Teo Collori & Momento cigano na razprodanem koncertu v Sodnem stolpu odprli Jazz Podij kot jazzisti, končali pa premočeni kot vaterpolisti. Pa so ljudje, enako premočeni, terjali še. In ko se je še za Jano in Petra zgodil – Čudež.
Kaj nam, čisto tako, za začetek, lahko nekdo pove, katerega leta smo? Je res 2022? Ali smo zavrteli čas ... Nazaj? Kar krepko nazaj? Ker, ta nedelja? Lentovci? Pa saj to je spominjalo na največje, legendarne, kultne čase Festivala Lent. Ko smo mislili, da bo že prvi festivalski dan težko presežen, se na festivalsko nedeljo (!) zgodi takšen koncert. Kateri? Več njih!
Povabilo tu, povabilo tam
No, nam morda dovolite eno zahvalo? Radi bi se zahvalili vremenu, ki nam zaenkrat pošilja vsakodnevne čestitke v obliki vročega in sončnega vremena. Tisto eno uro, preden je popoldan postal petkov večer, smo že tako ali tako pozabili. Ker se naše dogajanje polni ves dan. Vidimo vas, kako ste pograbili tudi opoldanske, še bolj pa popoldanske termine sklopa Pozor! Muzika na cesti!, da obiska naših delavnic v Art kampu in vrveža v Vetrinjskem dvoru na otroškem programu niti ne omenjamo.
Pa še na dvoje bi vas povabili: vsak dan si lahko ogledate razstavo Začelo se je na Lentu, na ograji Muzeja NO Maribor, ki jo boste našli na poti do Art kampa in Odra Triglav; in vsak večer je med 19.00 in 23.30 na ogled projekcija Utrip Festivala Lent v Minoritski cerkvi. Mi smo jo že videli in na tej lokaciji v taki postavitvi je neprekosljivi hommage naši skupni preteklosti. Vstopnine, kakopak, ni. Aja, pa če že vabimo, vsak večer od 19. ure dalje je na promenadi pri Hiši stare trte Vinsko lentanje.
Božanje Salona glasbenih umetnikov
Dobro, aja, no, še to: če smo pa že pri stalnicah. Če bi radi za hip na hladnem pogreli dušo in razvajali ušesa, potem vsak večer (razen na zadnji festivalski dan v soboto) brž v Salon glasbenih umetnikov v dvorano Union. Mi smo šli tja sinoči in ... Oooo! Kvartet Prima (Nina Klaut, 1. violina; Anka Ploj, 2. violina; Sara Štrancar, viola; Luka Mužina, violončelo) je sinoči pobožal z Janom Sibeliusom, Benjaminom Ipavcem, danskimi ljudskimi ... Verjemite, ne bo vam žal, če pokukate v dvorano Union, pa še zeeeeelo prijazne hostese ima Salon glasbenih umetnikov, kjer mladi upi klasične glasbe iz leta v leto kažejo, da se za prihodnost vsekakor ni bati.
Bicikl!
Tako. Zdaj pa k vrhuncu. Saj vrhunec si tako ali tako izbere vsak, ki lenta. In pogosto skočimo na čim več prizorišč, da bi ja videli čim več, izkusili čim bolj močno in popisali čim bolj doživeto (upamo, da nam uspeva)! Ampak včeraj smo pa nekje vendarle postali malo dlje.
Ni veliko festivalov, ki bi imeli napovedalca dogodkov. Še manj pa takih napovedovalcev. Še pri nas je dokaj redko. Ampak, to je pa stalnica! Ker za stalnice je šlo. Ko je združeni Jurčkov – Večerov oder (p)ostal točno to. Združevanje. Adi Smolar je itak še »pralentar«. On je nastopil na odru v Dravski ulici, ko se še sploh ni imenoval Jurčkov oder. Pisalo se je leto 1995. In potem je nastopil tam še šestnajstkrat! In še enkrat vmes na odru Minoriti – otroški Lent (1996), enkrat na Večerovem odru (z The Frik Brothers, 2004) in še enkrat na, če se ga še kdo spomni, »špeglceltu« na Benetkah (z Mestnimi postopači, 2012). Tokrat je uvod prepustil Letečim potepuhom, ki so bili zlasti v devetdesetih tudi njegova spremljevalna skupina, do danes pa ostali prepoznavni s pesmijo Bicikl. Iz leta 1995. Ko je Adi torej prvič nastopil na Festivalu Lent. Pa je šla pesem z ustnic. Niste se mogli upreti še danes pogosto predvajanemu hitu, ki je med drugim napovedal naduspehe slovenskega kolesarstva. Pelo se je. Oni, ki so stali v vrsti za pijačo, oni gori na »bregu«, vsi vi spodaj: »Used se gor na štangooo.« Kar je bil le uvod v skupinsko prepevanje znanih napevov in rim.
Ne še ploskat', bomo prehitri!
Ampak tudi uvod je potreboval uvod. »Se kregajo krokodil, kača in žaba, kdo najbolj grozno zgleda,« je začel Vlado Šega, producent Jurčkovega odra, ob njem pa je stal Smolar in potrpežljivo poslušal, »in po dolgem prerekanju se odločijo, da gredo kar stvarnika povprašat, koga izmed njih treh je naredil kot top strašnega. Tako pošljejo krokodila v božjo pisarno; kača in žaba pa nervozno čakata pred vrati na razsodbo. Pa pride krokodil ves poparjen iz pisarne in razočarano reče: kdo te je toti Adi Smolar?«
In kaj je na to porekel Adi Smolar, ki je pri 63. letih videti tako, kakor je bil vedno videti? »Lep pozdrav. Veste, saj me je vprašal, če lahko prebere!« Ker takšne volje je bil prepoznaven kantavtor: ko je zagledal fotografe pod odrom, jih je gladko povabil kar gor. »Letos je že 41 let, kar nastopam, pridite, pridite!« Razprostrl je roke in razprostrlo jih je občinstvo. Začel je malenkost manj udarno, ampak nič manj prepričljivo. Začel je s komadom Ko sem bil mlad, sem bil trapast. »Ne še ploskat, ne, ne, bomo prehitri!« se je pošalil iz sodelovanja željnega občinstva. Kje vse ste stali. Čisto ob reki, čisto ob vrhu. Kot da bi gledali simbol tridesetletnice festivala, zlasti njegovo prvo polovico.
Jojmene, jejhataja – zapojta »oba«
Ni pa Smolar ostal brez naukov. »Grda ravnanja vedno dobijo prostor v medijih, lepa pa nikoli, zato smo pa tukaj mi, da naredimo ta svet lepši,« je nepovedal pesem Če svet drugačen bi postal. In veste kaj? Še živi, obstaja, lenta ta moč. Da ena oseba z eno samo kitaro pritegne pozornost in naredi svet dejansko lepši. In bolj zabaven. Jaz sem nor in Prostitutka, ko so se vključili Leteči potepuhi, prihajata iz povsem različnih koncev, ampak s skupno lastnostjo: »V mnogih pesmih dam nauke!«
In to z na daleč prepoznavnimi, skoraj ponarodelimi napevi. Takšna je gotovo 20 ljubic.»Ko se dva spoznata, se kažeta povsem brez napak in imaš mnenje, da si dobil angela in si ganjen in ne moreš verjeti, da imaš tako srečo – in partner isto misli o tebi! In opogumljena se odločita za skupno življenje, ampak sčasoma se partner sprosti, na plano pridejo pomanjkljivosti in slej ko prej pride trenutek, ko pogledaš partnerja in si rečeš: jojmene, jojmene, jejhataja. Ampak on si misli isto: jojmene, jojmene, jejhataja. Zato: primite se za roke. Samski pojte, da malo potrenirate, vezani pa si dajte duška!«
In s(m)o si ga. O, ja. Od tu je šlo v stratosfere, Jean Claude van Damme, Je treba delat' in ostali hiti. Prek 22.00. Krepko. Nedelja, kakršno lahko ponudi le Festival Lent.
Kandidatura za »solažo« festivala
In veste, kako to vemo? Da so nedelje skriti hit? Ker smo v Sodnem stolpu ujeli finiš otvoritvenega Jazz Podija 2022. Teo Collori & Momento cigano. Migetajoče, vrtoglavo, premočeno. Collori je na vodilni kitari vodil pot, bil smerokaz za preostalo četverico. Podajali so si viže, ideje, utrinke. In to tako, da so bili celo neučakani aplavzi razprodanega Sodnega stolpa (smo že kdaj videli več ljudi na balkonu? Eeeem, ne?) komadi zase. »Jok!« se je slišalo kar krike med komadi. Je bilo občinstvo ali je priletelo iz publike? Oboje? Ha!
Bilo je vroče, prevroče, pravzaprav ... Bilo je vražje igranje v črno-belo opravo odete peterice. In to še preden je padla kandidatura za najboljšo »solažo« festivala. Matija Krečič je na neki točki dobil svoj solo. Na violini. Ampak to ni bila več violina. »Saj igra kot dan prej Nino Mureškič!« je kipelo še iz znalcev. Ja, s tem, da je Mureškič igral na plejado tolkal. Krečič pa na nekaj tako klasičnega, kot je violina. Njegovo »čohanje« je takoj šlo med remek dela. Ni čudno, da niso po koncu rednega dela prišli dlje kot do pete ali šeste stopnice. Kakšen bekstejdž! Jok! Ne, takoj nazaj! Če jih je pa poganjalo s sedežev. To so nepozabne izkušnje, ki samo kažejo, kako potrebujemo to. V živo. Skupaj. Tudi, ko je tako prekleto vroče. Ko pride bis kot nagrada. In skačemo s sedežev. Za stoječe ovacije.
Kavč, sedeža in terapevt
Če so Momento cigano poganjali s sedežev, je očitno to nalezljivo. Joj, vemo, nalezljiva po dveh takih letih ... Morda ni najboljša beseda. Potem pa rečimo: jubilejna lentovska finta. Ker s sedeža in kavča je metalo tudi zakonca Jano (Tina Gorenjak) in Petra (Primož Vitez), pri miru pa kaj dolgo ni bil niti njun terapevt (Jaša Jamnik). Poznovečerna seansa komedije Čudež je res terjala: čudež. Nič več, nič manj. Ker toliko, kot sta si imela ta dva povedati. In koliko sta skakala od jeze, očitkov, razočaranj, spominov. Še terapevt in oba in publika – vsi s(m)o potrebovali odmor. Kakšni očitki, koliko varanja, on z »Brižžžžžit« iz Bajstrce, ona z Gvidotom. Vaje, ki sta ju dobila od potrpežljivega terapevta, ki je imel v svojem rokavu nato ključno finto, sta reševala vsak po svoje, ampak zgledno, do konca in čez. Do ... Ja, do Čudeža.
Ker na koncu – in to je bistvo tridesetega Festivala Lent, kakor ga opažamo, popisujemo in čutimo po njegovi prvi tretjini – se tukaj dogajajo tudi, no, čudeži. Če ne verjamete, pridite danes ob 21.45 na Glavni trg. Pridite. Pa se prepričajte sami. Nasvet: glejte gor. Čim bolj gor. Saj vemo: prihaja – Ana Desetnica.
Izjava dneva
»Ko sem bil mlajši, sem vedno dobival pripombe na svoj videz. Ostriži se, zredi se, zrihtaj se. Zdaj pa nič več. Zakaj? Ko me pa zdaj vprašajo, koliko si star, rečem: 63. In slišim: dobro zgledaš. Ko se človek postara, zredi, dozori, je največja napaka, če postane čemeren, zajedljiv, favšljiv. Jaz pa pravim, ko sem bil mlad, sem bil trapast, zdaj, ko sem star, pa sem še bolj. Kajti če je karkoli narobe, si je najlaže zapeti: la la la.« – Adi Smolar na Jurčkovem odru
Številka dneva
23 – Adi Smolar je triindvajsetič nastopil na Festivalu Lent
Sobotni hiti, »zicerji« in priporočila
• Svoje »mize« začenja GT22, kjer bomo slišali šest poglobljenih pogovorov z mladimi, ki delujejo, sobivajo in delujejo v GT22, tej zmesi kreativne nepričakovanosti. Od 18.00 dalje bo uvodni pogovor z Nejcem Puckom.
• Zgolj opomnik: »roastanje«Autsajderjev, ki je že daaaaavno razprodano, se ne StandUpLentu v Vetrinjskem dvoru začne ob 21.00. Postavo pa znamo na pamet, ne? Marcos Tavares, John Denhof, Bor Greiner, 6Pack Čukur in Filip Flisar.
• Že generalka nam je včeraj vzela sapo. Saj ste videli veliki rumeni žerjav na Glavnem trgu, kajne? No, kako bo šele danes od 21.45 dalje, ko se bo celotni oder dvignil v zrak! In plesali bodo na njem. Uf! To je Quadro (Italija). Veliki spektakel letošnjega Festivala uličnega gledališča Ana Desetnica na Lentu, ki se začne danes, nadaljuje jutri in sklene v sredo.
• P'Jays! Saj do zdaj pa vendar že vemo, česa vsega je zmožna ta ekipa. Smo videli lani, ko se nam je kolektivno, em, »snelo«. Basist Jošt Lampret je povrhu vodja letošnjega Jazz Podija, P'Jays pa v Avditoriju LGM odpirajo JazzLent 2022. Štart na odru Minoriti – Oder Nove KBM je ob 22.00!
Aja, še to. Lacha after jam je imel prosto zgolj in samo sinoči. Danes se nadaljuje s Fridas Jazz Quartet.
Piše. Jaša Lorenčič