Je? Vidimo dobro? Takšen pomežik Franu Milčinskemu Ježku od njegove vnukinje? Dvojni kitarski vrat in popust na kitice Tomaža Domicelja? In, ali je res trobentač skupine S.A.R.S. začel koncert, ki je bil od tiste sekunde naprej samo še nepopisen kreativni razvrat, kar na cesti, ob odru? Ja, je. Nismo sicer stoodstotno prepričani. Ampak je. To je bil drugi lentovski petek 2021. Vsaj tako se nam zdi. Če je bilo res vse res, pa lahko preverite tudi v krasni fotogaleriji.
Sedi, sedi mi v naročje
Nana Milčinski ni le pela dedkovih šansonov in pripovedala zgodb. Ne. Pričarala nam je Franeta Milčinskega Ježka. Kot da bi bil skoraj tu in zdaj. So pač zgodbe, ki presegajo uradne biografije. »Ta pesem, ki sledi, je iz leta 1944, ko sta se babica in dedek poročila. Dedek je v mestu srečal brezdomko, ki se mu je zasmilila, hkrati pa je začutil njeno zgodbo. Ko je prišel domov k svoji ženi, ki jo je imel tako zelo rad in se zavedal, kako srečen je, da sta skupaj, je nastala pesem Sedi, sedi mi v naročje.«
Da, tako nežno se je ovijala Ježkova dediščina na Odru Triglav. O, koliko vas je vpijalo njegove zgodbe. Tako vesele kot žalostne. Če vprašate Nano Milčinski, bo rekla, da se prava Ježkova duša skriva v njegovih najbolj žalostnih šansonih. »Takšen je recimo Hiša št. 203. V hiši številka 203 se godi sto stvari ... Zunaj je sonce, zunaj je raj, ti pa mirno, mirno greš in nič ne veš, da v hiši številka 203 se godi sto stvari.« Ampak, Janez je bil, kakor pravi pesem, vseeno vesel, ker je s Petrom preudarjal, kdo v nedeljo bo dal gol. Zalajal je kuža, slišal se je otroški smeh. Da, to je pristna čarobnost Odra Triglav. Četverec na odru je pričaral Hišo številka 203 – poleg Nane Milčinski še Joži Šalej na klaviaturah, Nino de Gleria na basu in Blaž Celarec na bobnih – tako pričaral, da se je Nana priklonila publiki in s pomigom proti nebu pomežiknila tudi dedku.
»Najlepša hvala, res sem nocoj izbrala njegove najbolj žalostne šansone, ampak take žalostne pesmi so mi všeč in povedala bom, kot vedno, kako bi Ježek to komentiral. Po svoje bi rekel: če ženska joče, je nikar ne tolažite; pustite ji veselje, naj bo žalostna.« Nato pa vseeno krenila še v radoživo Vesolje brez konca in kraja. To je bilo njuno vesolje, v katero pa smo se z raketo nežnosti popeljali skupaj z njima: »Če takoj si priznava, bo bolje, Nana in jaz imava svoje vesolje.«
Nepoboljšljivi Domicelj
Bil je eden tistih petkov, ko je vse, kakor mora biti. Če ne verjamete, lahko poleg naše galerije pogledate tudi naše zgodbe, recimo kako preudarno je Tim Jančar igral na klavir, kjer smo sklenili nov cikel Salona glasbenih umetnikov. Ali pa Noreia v Sodnem stolpu. Oh!
Potem pa so tu večno nepoboljšljivi. Takšni, kakršne imamo tudi vedno radi. Tomaž Domicelj je, reci in piši, na Festivalu Lent nastopil dvaindvajsetič. Pri čemer je bil nazadnje z nami leta 2017, ko je preigraval kubanske ritme. A tokrat je prišel s kitaro, kakršnih veliko nismo videli, pa smo videli res že marsikaj. Prinesel je kitaro z dvema vratovoma, t.i. double-neck kitaro. Da je lahko pobrenkal malo na dvanajst, malo na šest strun. In, kot da to ni zadosti, je ob sebi imel še mojstra vseh kitarskih mojstrov, Primoža Grašiča.
»Špricerja še vedno ne dam!«
Bila sta, kako naj rečemo, bluesovsko razpoložena. »Hej, Meri, saj se poznava, ne prodajaj več telesa, tvoj rodni kraj je Fiesa, hej, Meri, kje zdaj so časi, ko bila si še Marija in najljubši kamp Lucija!« je šla skozi pesem iz Slovenske popevke 1980. »A kdo snema tole? A? Eva? E, vidiš, tak'le 'mamo«, se je šalil Domicelj.
Ja, bil je res na hece. Kot recimo svarilo pred komadom Kaj naj jem iz leta 1992, ena tistih, ki jih na Festivalu Lent še posebej radi slišimo. »Napisal sem ogromno blues komadov, samo dva ali tri pa, ki so, pa še to v narekovajih, kao bolj na jazz. In moja najdaljša pesem govori o – hrani. Komad ima, da boste vedeli, trikratni refren in dvanajst kitic«, je pripovedal Domicelj, »ampak ne skrbite, danes bom zapel samo deset kitic! Pa še to: tukaj jaz spremljam Primoža, ne on mene. Je pa taka, res bolj jazz, no, saj Manouche, ki sledi za nama, ima veliko komadov na to finto!«
Nič ni lepšega od tega, ko se izvajalci tako vzajemno napovejo in imajo, nenazadnje, tudi preklemansko prav. Domicelj je že imel. Kakšna brezskrbnost na Manouche! Elektro swing, komaj tretji nastop od prvega leta 2013 in poznalo se je, kako vas srbijo boki. In to gori, doli in naokoli po Lentu. Sploh pa, če Domicelj uvede petkov večer z nepozabno Špricer blues. »Za vse stvari na svetu, jaz svoj'ga špricerja ne dam!« In komu se je najbolj zahvalil? »Hvala labodom in hvala galebom!«
Trobenta kar z ulice
So koncerti, ki se sploh ne začnejo na odru. Ne. Nebojša Pavlović je zajel zrak, nastavil ustnice in pihnil v svojo trobento, kar tako. Še na trgu, v bistvu skoraj ulici. Tam nekje med nevidno ločnico, ko Rotovški trg še ni Večerov oder. Ampak, ko se je pridružil preostali šesterici, je bilo kraljevsko. Sploh na letošnjem Večerovem odru smo videli že, em, kako bi rekli, skoraj vse. Mogoče celo preveč. O, ja. Od plesanja po koritih do onegavljanja s kitaro.
Ampak to, kar je zbobnala skupina S.A.R.S.?»To rade, to rade, gangsteri iz vlade!« je zadonela To rade čez trg. Roke so že bile v zraku, noge še pokrčene med sedeži. »Kako ste Slovenija? Dolgo, dolgo se nismo videli. In? Kako je kaj korona? Do zdaj ni bilo pravih koncertov, auuuu! Zdaj pa povejte: bomo 'rokali' kot v dobrih starih časih ali boste sedeli do konca koncerta?«
Kaj mislite, katero možnost so izbrali vsi tisti, ki so že davno pograbili vse vstopnice? Sedeži so sicer fizično ostali, ampak v glavah jih ni bilo več. Niti stali niste več dolgo. »Ooo, živim na Balkanuuu!« je zadonela skozi in ljudje so že v uigrani koreografiji mahali z rokami nad glavami, s pesmijo na ustnicah in z iskrami v očeh. Res je bilo tako.
Kot v dobrih, starih časih
In samo, da je šel skozi prvi bolj prepoznaven ton na obvezne akorde za Buđav lebac, se vam je odlomilo. Od tu ni več poti nazaj. Nova, stara, katerakoli normalnost je dobila narekovaje. Ker – to? Ne, ne. To ni možno. Ne tak špil, ne toliko energije, da je pevec Žarko Kovačević razprostrl roke, kakor da je dobil zlato medaljo ali etapno dirko. In ko smo ujeli recimo bobnarja Milana Jejina, kako je v pesmi Rakija pogledal naravnost v kamero in izpustil nečloveški: »Aaaaaaa!!!«. In nato so si natočili. Dezinfekcijo. Ker, ja, S.A.R.S. je virus. Virus pozitive, ki se ga želiš, kaj želiš, moraš nalesti.
Ker, kaj pa naj rečemo po nastopu, kjer se po uri in pol reče: »Samo to moram rečt, da se pri naslednji pesmi skače. Lent, bomo skakali?« Mislimo, če smo videli prav, da se je treslo vse. Od mobilnih stranišč do arkad. Na balkonu, pred odrom, med tonskimi tehniki. Vibracije, čaga, »tulum«!
Zlato blues trubadurstvo
Če bi izbirali najbolj zmagovalno odrsko prezenco Festivala Lent 2021 ... Okej, zmagovalca ne bi mogli izbrati, ker je preprosto pretežko. Ampak, v ožji izbor pa mora priti James Blood Ulmer. Letnik 1940. Ja. Nismo sicer preverjali, pa ne samo na Odru Minoriti – Nova KBM. Najbrž na celotnem festivalu z naskokom najstarejši?
In to sam na odru. Ja. Sam. Skoraj v zlato, pisano ogrinjalo odet in naslonjen na ogromno, veščo in neskončno zgovorno kitaro. Blues legenda, ki je sedeč med ojačevalci okrepil sporočilo bluesa, kakršen je v osnovi bil. Pesem ceste. Stiska prihodnosti. Križišče, kjer usoda vzame prednost življenju. In to od take legende, ki je res dal vse od sebe, da je odpel svoj koncert? Legendarno! Da smo vzeli kot kompliment!
Izjava dneva
»Če ženska joče, je nikar ne tolažite; pustite ji veselje, naj bo žalostna.« Nana Milčinski o dedku, Oder Triglav.
Številka dneva
81 – James Blood Ulmer je koncertiral blues-trubadursko predano, pri rosnih enainosemdesetih.
Sobotni hiti!
- Zadnji daaaaan! Zadnji, zadnji, zadnji. Pripravljeni? Najboljši nasvet: samo na Festival Lent, nič tuhtat, imamo vse, pa še več. Pozor! Muzika na cesti! vas bo našla, niti malo ne dvomimo.
- Uradni zaključek Festivala Lent vedno pripada enemu in edinemu: Folkartu! Štiri skupine od 20. ure dalje v Dvorani Union.
- Če še slučajno niste bili v Sodnem stolpu, potem ni dvoma: Goran Bojčevski Triood 20.30 dalje!
- Kje bo eksplodiralo, vemo. O, vemo. Alo!Stari in Brkovi. O, bo tole smeha, petja in norosti. Od 20.30 dalje. Kje? Večerov oder!
- Za otroke je nezgrešljiv finale Rajanje z Romano. Ja, Romana Krajnčan bo od 18.30 dalje v Vetrinjskem dvoru.
- Bi radi šli v vesolje? Potem bo za vas od 21.30 dalje na Jurčkovem odru Eclipse: Tribute to Pink Floyd.
- Smeji se vam? Potem pa brž na StandUpLent v Vetrinjski dvor, danes bo mešanica treh komikov ponudila Jezičnega dohtarja, Stand up komika in Gastarbajterja. Od 21.00 dalje!
- Kolikor jih poznamo, bo Lacha gostuje – Jam Session dodobra premigala Dravsko ulico na KMŠ odru. Od 21.00!
- Vemo, kdo zapira Festival Lent, no, vsaj uradni del. JazzLent! O, ja. In to, kakor je skoraj tradicija, s supergrupo! Bokanté pride, mešanica kitar in tolkal. Tole bo tolklo ... Ali boste spet plesali? Od 22.00 dalje na Odru Minoriti – Nova KBM.
Aja, še to. Uradnega after-partyja resda ni, tudi ognjemeta ne, ampak verjamemo, da bo Festival Lent 2021 dočakal enega najbolj norih koncev. Ampak, kaj je najboljše? Da še sploh ni konec! O, ne, saj se bomo videli še avgusta ... In celo septembra.
Piše. Jaša Lorenčič