Tega pa še ni bilo. Nak. Ne. Da bi kar sami peli? Preden so Mi2 zapeli Pojdi z menoj v toplice? Pa Brencl banda v Sodnem stolpu, ko ste po »vlakcu« še sedeže dvigali v zrak? In Toševa Zdravljica na en vdih. Ja, to je bila prva, po lentovskem zakonu, zmagovalna sobota.

Treslo se je drevo. Ne. Pardon. Tresli so ga. Pa ne eno. Tresla so se drevesa. Tresla so se grla. Tresel se je večer. Plezali ste, se objemali, naslanjali na ograjo v prvi vrsti. In nato je nekdo, tam levo od Večerovega odra, začel. Kar tako. Spontano. Lentovsko. Naše. »Pooooojdi z meeeenoj v topliceeee, bovaaaa lepaaa, bovaaa fiit!« In tista, da »jaz bomo dobo močne roke / ti pa malo manjšo rit«? Kaj mislite. Punce so butnile z zadnjicami. Se režale. Fantje pa kazali mišice. Ja. V tej vročini je vžgalo. Rotovški trg je pel. Pa skupine sploh ni bilo na odru. Šli so dol. Za bis. Folk pa je pel, ploskal, cepetal.

Še kuža je lajal v G-duru

Prva od dveh sobot na Festivalu Lent je praviloma, po lentovskem zakonu, ultimativni test. In, da vas ne bo skrbelo, še nikoli, nikdar, a-a, ni »cepnil«. Na soboto, sploh pa prvo, ne moreš pogrniti. Ker sobote so vedno najbolj množične. Tu smo, da zmagamo skupaj. Dan, ki ga nikdar ni konec. Niti zvečer.

Ker, ja, takšen dan je to bil. Prepevali smo vsepovsod. In mislimo resno: vse-pov-sod! Recimo, na Živih dvoriščih na Mladinski 7. Bemtiš, nekaterim res uspe izbrati pravo ime. Ubrane vibracije z Nostress Ukestra. Ubrano? Pri taki verziji Stand By Me? Kako da ne! Vibracije? S House of the Rising Sun, ko spremljevalni vokal strese dušo? Še sprašujete? In nestresno? Haha, če smo pa leteli na luno s Fly Me to the Moon. In Ukestra? Če pa je to prvi in edini slovenski ukulele orkester. Peterica na svojem čisto prvem špilu. Deca so laufala, kuža je lajal v G-duru in Živa dvorišča so na tretji, sklepni dan letošnjega festivala v festivalu, no, zmagala. Ti bloki tega ne bodo pozabili. Pa stanovalci, ki so na balkonih ploskajoče in mrmrajoče zalivali rože, tudi ne.

Vlakec! Sodni vlakec!

Že tam nekje pri tržnici si zaslišal. Nisi pa videl. Ampak, slišal pa si. O, ja. Kaj se to tako trese? Saj pa Mi2 še ne igrajo ... Ne, ne. Bilo je v Sodnem stolpu, tam zgoraj, ja. Smo v petek, po čutečem nastopu Marka Groblerja zapisali, da je bolj intimen. Ja, pa ja. Prideš gor po stopnicah, paziš, da se ne butneš v najboljši, gotovo najbolj muzikalni prehod, kar jih poslej imamo, pa imamo kar nekaj kultnih … no, prideš na vrh in se ti zdi, da res ne vidiš dobro. Pa da saj vse to ni res. Da je to Festival Lent, za kakršnega pravijo, da je bil. Vedno le v pretekliku.
No, potem pa tole.

»Pridiiii plesaaaat z naaaamiiii!« mi je rekel četrti tip. Četrti? Zadnji je bil v vrsti nečesa kakor vlakca, kakršnega vidiš na samo res noro dobrih žurih. Saj vemo, kakšnih. Takšnih, kjer ni več meje med občinstvom in nastopajočimi. In vse to, e, je Brencl banda. Šesterica, ki meša ljudska izročila in zmeša glave. Tam iz Bistrice ob Sotli so prinesli takšen žur, ki bi šel med top 10 še v starem Sodnem stolpu. Vsi so plesali, nekdo je vzel stol in si ga sukal nad glavo, instrumentalne solaže si je band podajal sem in tja. Že, če si bil tam le par minut, si buljil, zijal in vpijal. Kako so šli. Kako so kreativno noreli.

Toš, za celo kupico Prešerna

»Ne vem, kaj on sploh je, če je sploh človek?«

Lahko si mislite, za koga je bila takšna napoved. Ena in edina. Ja, za koga. Za gospoda Tadeja Toša. Ker on je res Gospod. Pri približno 98 stopinjah, kolikor jih je najbrž pod reflektorji na našem krasnem StandUpLentu, je začel v modrem suknjiču, modrih hlačah, beli srajci in kričeče rdeči kravati. In zakaj Gospod z veliko? Stopil, ne, skočil je gor na oder, vdihnil, kot da gre »tauhat« in nato, najbrž res, ne da bi dihal, njegov jezik je njegova kisikova bomba, zdrdral, zgrgral in speštal Zdravljico. Ne, ne samo sedme kitice, državne himne. Ne. Celo. Ceeeeeelo. Od začetka do konca. Za celo kupico Prešerna. Se vidi, da je človek šolan igralec. O, se.

Komu na čast? Ja, državi in tridesetletnici. In potem je povedal, kako fejst ni fajn za izvajalce, ker, ko izvajajo državno himno na proslavah, nikdar ne pokasirajo aplavza. Ker, češ, se ne spodobi. »Da si tiho, tako se kaže spoštovanje!« se je režal Toš, razprodan Vetrinjski dvor pa z njim. In spomnil, da bi lahko ploskali tudi izvedbi. Ter zavrtel spomin nazaj, kako je doma med desetdnevno vojno gledal skozi okno in ni videl vojne, ki je bila ves čas na televiziji. »In smo zakričali zmagaaaaa! Zdaj tudi vsi pravijo zmagaaaa nad virusom, samo jaz že zaj vem, da bomo jeseni zopet not. Naj dvigne nekdo roko, ko misli, da jeseni ne bomo not? No? Okej, vi gospa, vi ne boste not, ker mate pesa!«

In spomnil, da si potreboval 80 »jurjev«, da si med zaprtjem občinskih meja prišel iz Murske Sobote do Kopra, ker je bila kazen 400 evrov, Slovenija pa ima čez 200 občin. »Brez luči sn se vozo ponoči, ko da švercam drogo!« In vse to samo v prvih petnajstih minutah. Ja. Petnajstih. Ni čudno, da si je snel kravato in na izjemno vroč večer še en, ampak samo en gumb na srajci. In ni čudno, da ste nekateri stali zunaj vrat in poslušali, kaj vse je tokrat pripravil Toš. In se zakleli, da drugo leto pa, ni vrag, pravočasno nabavimo vstopnico.

Majice, s PCT testom

Že prva pesem je bila ... Kaj naj vam rečemo. Za zjokat. Ker je še verz popihal na dušo. »Vpet med gostilno, dom / in hladna jutra štajerska!« Ja, so kar dodali, spremenili, pobožali. Kakor je bilo rečeno, ko so Mi2, možganski rock paket, stopili na oder Festivala Lent. Prvič po letu 2012. »Vidim, da ljubezen med Mi2 in Mariborom še traja!«

Ne samo, da traja. To je zaljubljenost, ki ji ni, in ni, in ni konca. Nostalgična, ampak vedno tu in zdaj »ojštra« recipročnost, vzajemnost, daj-dam razmerje. Plodno razmerje. »Jako hvaležna publika ste. Očitno, če še Tončevim komadom ploskate!« se je na račun Toneta Kregarja zarežal Jernej Dirnbek Dimek. Kako je to šlo, kako so zvežbano in našpičeno igrali. Vseh, z Davorjem Klaričem na klaviaturah, šest čudovitih moških iz skupine Mi2. Uh!

Nežni, vroči, mehki, glasni. In državi na čast so poslali čestitke z narodotvornim inštrumentom – harmoniko. Za Čakal sn te ko kreten. »Samo kurc, ko bo vrhunec spet v prvi tretjini večera!« je s štosi darežljivo razmetaval Dimek. Pa slišali smo novo najboljšo povabilo za nakup majic in ostale band robe. »Imamo majice, take, s PCT testom!«

Tokrat ste malo dlje zdržali na sedežih, ampak v primerjavi z uvodnim koncertom Gibonnija je tokrat Večerov oder postal bolj četrtkova reinkarnacija pevskega zbora. Res. Nepozabno bo ostalo, moramo še enkrat zapisati, kako ste peli Pojdi z menoj v toplice. Še preden ga je zaigral sam band. Sami. Kar tako. Ker lahko. In najboljše? Skoraj nobenih telefonov v zraku. Tako doživetje posnamemo s srcem, očmi, spominom. Kakršen je bil tudi spomin na Maria Modrinjaka, toplo muzikalno dušo, ki je enaindvajsetkrat nastopil na Festivalu Lent. Njegov mnogo prerani odhod letos je s posvetilom pospremila Odhajaš. Da toliko bolj veš, na tak večer, med takimi ljudmi, da je življenje, ša la la la li, ša la la la, res praznik.

Hauptman – drugo čustveno stanje

Smo pa zato ujeli še eno posvetilo, tako, ki je orosilo oko na obeh straneh ograje Jurčkovega odra. Že tako je Žan Hauptman uprizoril enega tistih koncertov, ki niso le koncert, ampak dodatno, novo, drugačno, metafizično, melanholično čustveno stanje. Ko že greš, pa še izven odra srečaš muzičarje, ki gledajo, kimajo, odobravajo. Ja, mali je genij.

»Z Vidom Turico posvečava ta komad velikemu prijatelju, ki je danes preminil, Borčiju Kocjanu. Tale je za Bokija!« je rekel Žan Hauptman in skupaj sta odigrala del skladbe Zavist, pesem Borčija Kocjana in Marka Kocjana – Emkeja. Da, so trenutki, ki presegajo večere, koncerte, življenje. Posvetila, vredna posvetil. Festival Lent, vreden takšnih ljudi.

Izjava dneva

»Daj, zarolaj toti naš džingl StandUpLenta, ki nam ga je Sebastijan Duh naredil za dva litra šnopsa!«

Številka dneva

2 – V Sodnem stolpu so včeraj imeli ne samo dva koncerta, ampak v dveh različnih etažah. Morali bomo nakravžlati spomin, ampak po našem štetju je to rekord, mar ne?

Nedeljski hiti!

Bi radi klasiko vseh klasik? Potem ... Počivaj v miru. No, ne vi. Predstava treh pogrebcev. Ana Desetnica vabi: Glavni trg ob 19.30. Že ob 17.30 pa Kosovc II – Sreča.

• Potegneeeem črtoooooo! Solinaaaar! Sem takšen, ker sem živ! Klasika, klasika. Mhm. Slavko Ivančić, eden in edini Faraon. Na Odru Triglav ob 19.30!

• Začenja se Jazz Podij. Letošnji kurator? Kitarski polbog, ki reinkarnira tudi Jimija Hendrixa. Ja, Julijan Erič bo s svojim triom nabrenkal Sodni stolp. Od 20.30 dalje.

• Stand up nedelje so že kultne na StandUpLentu. So. Pedja Bajović, Saša Turković in Omer Hodžić bodo nasmejali na Nedeljnjem zabavniku. Častna post-pionirska! Od 21. ure v Vetrinjskem dvoru.

• Zgolj opomnik za tiste, ki ste zmagali v rubriki hitri prsti: Siddharta. Večerov oder. 21.30.

• Če ste Tadeja Toša zamudili včeraj, ga boste danes ena, dve, tri, ujeli v komediji Janez Novak, skupaj s Klemnom Slakonjo in Gregorjem Podričnikom. Hit komedija, prevedena na naš prostor iz zakladnice humorja južnih sosedov.

Aja, še to. Za vsak slučaj, samo tu in tam, vržite oko na naše kanale. Za obvestila. Ali pa kar tako, haha.

 

Piše. Jaša Lorenčič