Po dveh pandemičnih izvedbah smo videli, kaj se zgodi, ko enkrat ni več ukrepov. No ... To. Zgodi se lentovski Festivalski Lent. Zgodi se – nepozabna tridesetka! Zgodi se stičišče naše skupne preteklosti. Ko smo dobili ščepec, kaj ščepec, »štikl« tega, kar »Lent dela Lent«.
Gooooool! Za Tavaresa!
Kot smo prikazali v razstavah (Iz sivega v barve; Začelo se je na Lentu) in projekcijah (Utrip Lenta), se je festival v tridesetih letih razvijal, spreminjal, prilagajal. Toda letos, kot da je pa res spet našel – sebe. Recimo s Festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica. Ko smo kričali »gooooooooool«, ko je navihani Mencho Sosa, ki je vključil skoraj cel Glavni trg, zmogel vseh pet žog žonglirati v zraku. Kamor smo gledali, ko je oder počez in v zrak postavil Quadro.
Ali pa ko je Marcos Tavares postal stand up komik, zabil ultimativni stand up gol; ko je Tadej Toš povedal lokalni predvolilni vic sezone; ko je Magnifico na veliko odprl Glavni oder na Trgu Leona Štuklja z nagovorom: »Naj bo, bratje in sestre, dobro za vse in naj nas vsaj za trenutek boli k ... za vse. Aleluja!«
In tako je tudi bilo! Aleluja!
Glavni oder ni »tam«, je pa vsaj tu!
Dobili smo Glavni oder – nazaj. No, ne zares nazaj-nazaj, ampak dobili smo ga. Na Trgu Leona Štuklja. Sedem dogodkov, sedem tako različnih izkušenj, praktično vse pa dodobra obiskane. Sedeže ste razgrabili za Magnifica in Rock opero, za Bajago i Instruktore smo jih celo umaknili, da se nas je nabralo skoraj dva tisoč.
Vlado Kreslin je pripravil koncert samih hitov, 34. Folkart je zaplesal na odru, kjer ima svoj absolutni domicil – in to s tako pisanimi in premešanimi skupinami. Pa Vlatko Stefanovski je vse povedal s kitaro. Saj ob orkestru Tanec itak ni prišel do besede. Zato pa smo, da vse to preverite, zadnji festivalski dan odprli Glavni oder, da je bil vstop prost za Šukarje in Džambo AguševiOrchestra. Za »razpaljotko«!
Smolar + nedelja= Jurčkov + Večerov oder
Saj ne, da bi verjeli ali pričakovali, da bi Adi Smolar ne nabral veliko občinsta na združenem Jurčkovem – Večerovemodru, kjer so labodi ne le marljivo hodili, temveč imata mladiča tudi imeni: Zoran in Drago. Ker pač Predin in Mef. Ampak, festivalska nedelja? In vas? 2.500? Vsaj? Ni čudno, da je Adiju tako tekel jezik. O, kakšen je bil uvod v 20 ljubic! Pa še imena odra smo se nekako naučili, čeprav verjamemo, da bosta tradicionalna odra spet dobila vsak svoj oder.
Vmes pa imata producenta Vlada Šego in njegove kultne napovedi. Kot je bila za Smolarja tale: »Se kregajo krokodil, kača in žaba, kdo najbolj grozno zgleda. In po dolgem prerekanju se odločijo, da gredo kar stvarnika povprašat, koga izmed njih treh je naredil kot top strašnega. Tako pošljejo krokodila v božjo pisarno; kača in žaba pa nervozno čakata pred vrati na razsodbo. Pa pride krokodil ves poparjen iz pisarne in razočarano reče: kdo te je toti Adi Smolar?«
Marcos »Stand Up« Tavares!
Za Autsajderje se je vedelo. Da bo že tako vselej napolnjen StandUpLent še toliko bolj ihtavo poln. Če pa so se prvič zbrali. Bor Greiner, John Denhof, 6pack Čukur, Filip Flisar in – Marcos Tavares. Resda Tavares ni »roastal« kot ostali.
Je pa nadgradil vsa pričakovanja o sebi in poskrbel za eno največjih presenečenj ne le StandUpLenta, ampak nasploh: »Imam dva brata in smo se pogovarjali, kaj lahko naredimo, da bomo prišli do denarja, da si bomo kaj lahko kupili, ker nismo doma imeli nič, spal sem na tleh. Imeli smo celo sestanek! In ugotovili smo: prodajali bomo časopis! Zdaj pa bo! Kupili smo časopis, pa šli do soseda. Zjutraj smo potrkali, gospa, imamo časopis. Je rekla hvala lepa, popoldan, ko pride mož iz službe, pa vam dam denar. Mi smo bili veseli, šli, prišli popoldan nazaj. In nam je gospa dala časopis in zadovoljna rekla, da mož še ni prišel danes. In nam vrnila prebrani časopis.«
Mini presenečenja: Nina Gvardjančič & Katja Kurnik.
Že tako ali tako je bil koncert Vlada Kreslina en sam hit. Hit na hit. Potem pa je po Tisti črni kitari prišla na oder dijakinja Nina Gvardjančič. In povsem na novo, globoko, ostro predrugačila Namesto koga roža cveti. Da smo samo gledali. Kot je gledala in se čudila Katja Kurnik, varnostnica-študentka, ko je v ultimativnem duhu Lacha after jamov dobila priložnost in – zapela! Ja, to je Festival Lent. Prebojni nastop, prva priložnost, prelomni trenutek. Kdo vé!
Folkaaaart! Jaaaa! Štiriintridesetič!
Argentina. Čile. Filipini. Brazilija. Poljska. Španija. In dvakrat Slovenija. Postava, ki je po 34. Folkartu doooolgo ne bomo pozabili. Brazilce smo vabili in čakali šest let. Vredno? Več kot to! Kaj pa ples siriri? Na zaključku Folkarta, ko bi kdo lahko omedlel, pa nihče ni, še več, še stoječe ovacije so bile! Po 21. letih je Festival Lent spet dočakal Filipince! Čilenci oziroma dediščina ljudstva Rapa Nui pa so nam dali največji kompliment. Kljub razbeljenim tlom. Bosonogi! Vidite, zato pa so Velikonočni otoki tako skrivnostni.
Minoriti – Oder Nove KBM: Smeh, jazz, ples, čaga!
Vemo, cenimo, negujemo, kar imamo. V danih okoliščinah. In z omejenimi sredstvi. Tako smo združili Jurčkov in Večerov oder in našli primerno ravnovesje, da se kolesje tradicije vrti naprej. Imamo prenovljeni Sodni stolp, dragulj v Odru Triglav, dvojni program v Vetrinjskem dvoru, tri trge, še vse vmes, in Minorite.
In obe strani izkoristimo na polno. Na Minoritih – Odru NoveKBM smo začeli, em, ne ravno s komedijo, ampak Laibach muzikal Mi smo narod je več kot zadovoljil. Kaj zadovoljil: potešil. Tadej Toš skoraj ni nehal, vici o kužkih, brez katerih zdaj ne gremo na morje, raje ostanemo doma. Čudež je uspel in mlada zakonca sta od nedelje še vendarle skupaj, potem pa je prišel JazzLent in Jazz podij. Tega je letos vodil Jošt Lampret iz P'Jays, ki je taka faca, da je imel vselej za mizo ali pa na odru polno kreativnosti in lepote. Sicer pa smo slišali piš legendarne trobente z Erikom Trufazzom, kdor je bil na Rymden, koncert še danes hvali, da je potem prišla dvojna razplesana doza in izgubljena stava: kje mo plesali bolj – na ganski migetavi glasbeni goloti Santrofi ali etiopskem »afrika-rejvu« s Kutu? Ja, vemo, zelo žal nam je, da je nastop Jaga Jazzist odpadel. Ampak JazzLent vedno drži besedo! Zato: verjet', pa bo!
Hit festivala: Lacha after jam.
Kako na novo narediti nekaj, pri čemer vnaprej veš, da boš tekmoval z nostalgijo? Kako na novo narediti nekaj, česar ne moreš poustvariti? Kako? Tako, kot je to storila Lacha after jam. Povsem na novo, mladostno, moderno in sila kvalitetno se je ekipa Lache lotila afterjev. Najprej dobra ura nadkvalitetnih domačih (na)šolanih muzičarjev, potem pa: vsi in vse po spisku. Prvi in zadnji dan razprodana, vmes samo počitek v nedeljo, vse ostale dni pa tisti razlog, da so bile vroče noči najbolj družabne prav tam. Z ravno pravo mero druženja in poslušanja. Aja, pa imeli so najboljšo kolektivno čago. O, ja.
Klasike! So bile, so in bodo: klasike!
Sodnistolp je letos dobil zastekljene prepišnike. Da ne bi bilo moteče od zunaj. Hm. Ta del je bil rešen, ampak tako smo poslušali izvajalce, drugega za drugim, da igrajo najbolj vroč nastop. Sploh. In veste kaj? Vsi so garali in premočeni premogli ... To. Počeni škafi prismuknjeno, Marko Črnčec in Nino Mureškič in Jure Pukl eksperimentalno, Vudlenderji z najbolj »formalno« pesmijo festivala, Hostnikpa Krečič pa za konec še tako, da sta en drugega morala preverjati, če igrata pravi komad! O, ja, to je klasika.
Kot je bil Salon glasbenih umetnikov, naša zvestoba mladim upom klasične glasbe. Pa Živa dvorišča, ki so imela tako natrpan, ampak sijajno obiskan program svoje tri dni, tudi Docudoc in StopTrik sta znova dobila svoje zvedave obiskovalce. Spet smo Vinsko lentali, pa Športnolentali, oder na Otroškem programu je bil praktično vsak dan napolnjen z otroško radovednostjo, GT22 je imel najbolj poglobljene in »natuhtane« mize, da pa sploh ne omenjamo, kako smo se v večer podajali s Pozor! Muzika na cesti!, ki je živ dokaz, da na dolgi rok tam najdemo prihodnost: prav Počeni škafi so tak primer – štirikrat na trgu, petič v Sodnem stolpu.
Razprodano, razprodano, razprodano!
Pograbili ste vstopnice za Laibach na Minoritih – Odru Nove KBM, Tea Collorija & Momento Cigano ter Marka Črnčeca in Nina Mureškiča v Sodnem stolpu, prvi (Wudisban) in zadnji (Hauptman, DJ Turista) after party, Autsajderje na StandUpLentu, zaključek 34. Folkarta ... Pa še kaj verjetno zadnji hip. Obisk? Večinoma zares izjemen! Izkušnja? O, to pa sledi sedaj.
Še popolnoma neuradne »nagrade«
Najbolj neutrudna vztrajnost: bosonogi Čilenci.
Nagrada, poklon, čast in slava grejo absolutno folklorni skupini Mahia Asociacion Cultural, »MAHIA RAPA NUI«, z domicilom v Barceloni. Poglejte samo to napoved, preden so nastopili na Glavnem trgu: »Izredno veseli smo, da lahko Čilenci plešejo z nami. Videli boste, da plešejo bosi in opoldan je bilo nekaj opeklin sicer lažje stopnje, ampak bodo zato nastopili v malenkost zmanjšani zasedbi. Želeli so odplesati tudi za večerno občinstvo. Zelo pogumni so, verjeli so nam, da bo zdaj malenkost bolj hladno.«
Najboljši inštrument: ribežen.
Uh! Konkurenca je že znotraj zgolj Folkarta in JazzLenta nemogoča, ker tega se ne da rangirati. Pa na afterjih, ko smo gledali »kitara-klaviature«. In še in še. Ampak če bi že izbrali? Ribežen, na katerega je prvi dan »čohal« Jernej Juren iz Počenih Škafov v Sodnem stolpu.
Najboljša koreografija: jazz remi.
Ne moremo izbrati. Med Santrofi in vsem, kar se je na afterju dogajalo po koncertu KUTU. Bi tisto, ko smo skakali en po drugem? Ali ko smo se učili koreografijo »plavaj«? Ne, ne gre.
Najbolj dih jemajoča koreografija: Quadro.
Ko se je »akroba(t)lerina« odpela in znebila varnostnega pasu med zadnjim dejanjem Quadro in se nato odmotavala par sekund, da smo nekateri skoraj mižali! Brez skrbi, Ana Desetnica na Lentu vedno budno, četudi navihano, pazi!
Najboljši pripomoček: bambusova palica!
Pa smo jih našli! Za Filipince, o, kako je bilo pa to vredno! O, ja!
Najboljši koktejl: dnevni v »geteju«.
Ja, verjetno res v GT22. Konkurenca je tudi tukaj neizprosna, ampak konoplja + gin?
Najboljše delavnice: Vesela fizika.
No, to se pa itak razume. Art Kamp! Mega popularna je bila zlasti »Vesela fizika«!
Najboljše in zabeležene izjave
Najboljša čestitka: Vinorodni Peter Mlakar
Kdo drug kot njegova svetost Peter Mlakar na prvi večer ob koncu nastopa Laibach in Mi smo narod. »Uživaj, naš dragi štajerski narod, predvsem pa uživajte Štajerke in bomo v tej kloaki uživali tudi drugi. Dokler bo šlo. Pametno ločujte odpadke, razlikujte dobro od zla, plev od plevela, levo od desnega in vse bo, kot je on zgoraj in drugemu spodaj (dal) milo in drago. Želimo vam vesel dan državnosti in napravite nam to deželo spet – vinorodno!«
Najboljša zahvala za aplavz 1
»Ne še ploskat, ne, ne, bomo prehitri!« – Adi Smolar ob Letečih potepuhih na Jurčkovem – Večerovem odru.
Najboljša zahvala za aplavz 2.
»Hvala za vljudnostni aplavz, ki traja sedem sekund!« – Andrej Šifrer in Mali oglasi na Jurčkovem – Večerovem odru.
Najboljša zahvala za aplavz 3.
»Daj, da vidimo, če je publika prinesla roke na koncert.« –Zoran Predin ob Dragu Misleju - Mefu na Jurčkovem – Večerovem odru.
Najboljša prošnja: Je kdo snemal?
»Če je kdo posnel to pesem, se priporočava za posnetek, ker že čez pet minut izvedba ne bo enaka, haha.«–Igor Bezget na Živih dvoriščih ob Urški Gajšt.
Najboljši nagovor publike: Tomaž Hostnik.
»Študirala sva glasbo, potem pa sva ugotovila, da sva v bistvu ljudska godca: prideva tudi na kozol'c ali pa na abrahama. Kar poklič'te. Aja, če želi kdo na wc, lahko gre komot spraznit 'tank'.« Tomaž Hostnik ob Matiji Krečiču v Sodnem stolpu.
Najboljša zahvala »predskupini«: Emkej
»Hvala Laibach, da so bili predskupina!« – Emkej na Wudisban afterju takoj po tem, ko so končali Laibach.
Najbolj iskrene solze: Dana Auguštin.
Njen The Act of Love na dveh vrveh v sklopu uličnega gledališča je bil presunljiv. Ona pa tudi ni mogla verjeti. Da nas je toliko prišlo in, še bolj, da je dobila tako čustven aplavz.
Najbolj aktualen vic: O, Urška.
»Če daš roke v Ljubljani na proslavi narazen, je vse narobe. Celi Twitter zagori. Če daš pa noge narazen, pa 'nikome ništa'.« – Tadej Toš dan po proslavi ob dnevu državnosti.
Najboljša nova spontana lokacija za igranje: »obzidje« Minoritov.
Mhm. Vedno najdemo novo lokacijo. Vedno. Pa Džambo Aguševi Orchestra. Pa trube. Na obodu. Na »obzidju«. Ko after dobi čisto novo dimenzijo. »Štuk« višje. Bam! Za kakšen finiš? Takšen!
Aja, pa še nekaj nenavadnih jubilejnih številk
0 – Število besed, ki nam jih je namenil Vlatko Stefanovski. Vse je pač (iz)povedal s kitaro!
1 – Med celotnim festivalom je deževalo eno uro popoldan pred prvim festivalskim dnem. Skoraj vsak dan se je v Mariboru segrelo čez 30, ponoči pa je redko padlo pod 20 stopinj.
2 - Gaj Bostič je nastopil v zaporednih koncertih. Od 22.00 do 02.00. Rekord? Letos zaenkrat zagotovo. Najprej s P'Jays, nato še s Fridas Jazz Quartet.
4 – Po štirih nastopih na Pozor! Muzika na cesti! so Počeni Škafi nastopili v peto v Sodnem stolpu. Zasluženo!
5 – Na Jurčkovem – Večerovem odru je Duo Atanasovski štel pet ljudi.
6 – Bajaga i Instruktori prvič niso nastopili na liho leto (2001, 2003, 2005, 2007, 2009).
7 – Približno vsaj sedem minut je trajal sklepni govor Petra Mlakarja ob koncu Laibach nastopa Mi smo narod.
23 – Adi Smolar je triindvajsetič nastopil na Festivalu Lent.
24 – Tadej Toš je (v različnih izvedbah in na različnih odrih) nastopil na Festivalu Lent že, če smo prešteli prav, štiriindvajsetič. Prvič je nastopil v Zadetem kabaretu leta 1999. Več lahko najdete v našem arhivu.
48 – Na 30. Festivalu Lent je Vlado Kreslin nastopil oseminštiridesetič!
Piše. Jaša Lorenčič