Lent je tu, Lent je tam. Eni plezajo po ograji, zadaj se sliši, da je v duu pet ljudi, vsi pa stegujejo vratove za povorko. Čilensko miganje z boki? Špansko poskakovanje s petami? Ali pa čakanje, da so nato na največjem, Glavnem odru, svoje pokazali skrivnostni Filipinci? Tisti oklepi? Kriki? Pa smo našteli komaj polovico tujih skupin 34. mednarodnega CIOFF® folklornega festivala Folkart!
Če kdaj, se je zdaj jubilejni Festival Lent dokončno razživel in razvnel. Smo točno na polovici in ugotovili, da smo ja talilni lonec, v katerem se kuha jed sveta s ščepcem lentovskih skrivnostnih sestavin. Na promenadi, trgih, odrih. Kako je to videti? Na hitro lahko to vidite v naši pisani fotogaleriji, podoživite v teh naših dnevnikih, najbolje izkusite pa samo – z udeležbo.
»Zašpilamo tudi kako bolj veselo!«
Ker se je sonce nekoliko skrilo, je zarezalo še toliko bolj. Zarezalo, zaskelelo, zašepetalo. Čez celoten park, najbolj pa na Odru Triglav. Skrivnostna, skoraj mračna, da ne zapišemo – čarovniška glasba! Je to res – Brencl banda? Saj pa so še lani v Sodnem stolpu zveneli tako veseljaško. Lani smo ja plesali »vlakec«, eni so celo vihteli stole nad glavo. In letos? Kaj je šlo narobe? Nič. No, nič. Pač. Čarovnice. Tole je popolni obrat v nasprotno smer. »Še to noč pojem vam / potem odidem drugam!« je denimo le eden od verzov. Brrr. Nas je kar malo zmrazilo.
Pa saj, po tako vročih dnevih? Zakaj pa ne? Ampak »Brencli« so vendarle pomirili občinstvo: »Mi smo Brencl banda in včasih zašpilamo tudi kako bolj veselo,« je za vsak slučaj pojasnil Andrej Boštjančič – Ruda. In so. Še sami so se nato vrteli na odru. Še dobro! Brrr. Ker sicer kar zmrazi. Brrr.
S čim smo si to zaslužili?!
Priimek Atanasovski je v Mariboru, pa tudi na Festivalu Lent, zdaj že klasika. Je. Ker klasiko preizprašuje na mnogotere načine. Najprej, dolga leta Vasko Atanasovski, zdaj pa še njegov sin Ariel Vei. Ali na kratko: Duo Atanasovski. »Saj ne vem, če smo bili dovolj pridni, da smo si to zaslužili,« je bila tokratna napoved producenta Vladimirja Šege, »že to, da v duu nastopa pet ljudi, nam veliko pomeni. Še več pa večer vrhunske glasbe!«
Ja, duo je postal kvintet, no, neke vrste. Kajti na Jurčkovem – Večerovem odru so se Atanasovskima pridružili še neutrudni Marko Črnčec (klaviature), Jošt Drašler (kontrabas) in štrleči Marjan Stanić (bobni). Če je kdo pričakoval, da bo nekje vskočil še Dejan Lapanja, tretji delček Vasko Atanasovski Tria? Nak. Je pa zato ta ekipa, ki se je oprla na pesmi, nastale v času prvega zaprtja zaradi novega korona virusa – »vsi se je dobro spomnimo « je dejal Vasko Atanasovski, preizprašala bistvo Jurčkovega – Večerovega odra na torek, ki je nekako zadišal po nedelji. Sploh s skladbami tipa Orehi. Za potešitev radovednih ušes, vsekakor. In zadišalo je po Srbiji. O, prijatelji iz Kraljeva, hvala! Dunjasto, kajmakasto, vratovinasto – hvala!
Ogrevanje? To je – ogrevanje?
Ana Desetnica se je odločila in pika. Glavni trg bo njen! In je. Najprej s francoskim plesno-uličarskim kolektivom D-Construction. Saj ste videli, ne? Kako se je ekipa »nalimala« na železno in mrežasto ograjo. Borba s kovinskim ogrodjem je bila tako silovita, da bomo še na ograje poslej gledali, no, drugače. Lentovsko.
»Jaz sem Jakob in rad pokažem, kaj znam. Ste za to, da začnemo z ogrevanjem?« je vprašal Jakob Bergant. Ampak najbrž si celo lentovci »ogrevanje« predstavljamo malenkost drugače. Sploh zdaj, ko je že tako vroče, vsekakor pa ne tako, da nekdo takoj zatem za »ogrevanje« začne poplesavati z gorečima palicama v rokah. In si za spremljavo naštima Light My Fire od skupine The Doors. Pa je to bil le uvod. Potem je že imel na čelu (!) kolo, zraven pa je še polnil balon za fantka, ki je, tako kot mi, odprtih ust gledal negacijo tiste krilatice, da ljudje ne moremo početi več stvari hkrati. O, ne. Ne, kadar vse to spremlja, nadzira, opazuje – Ana. Je spet kar držala tista Smolarjeva pesem Bolj ko treniraš, bolj ti gre, ki si jo je Jakob Bergant nastavil za ozadje. Ker triki na Lentu skoraj vselej uspejo. Ampak Ana je zvita, ima rada tudi ščepec pronicljivega humorja. In ga dobila: nepozabno, češko umetniško vizijo smučanja. Ja, čeprav je smučarija pri nas resna stvar, so Bratři v tricku res uprizorili Smučarsko odisejo, v kateri se je dalo do solz nasmejati baletnemu vložku in samoironiji. Lekcija, kako lahko čisto vsak rekvizit, še smuči in palice, postanejo nekaj, čemur Ana zadovoljno prikima. In mu bo samo še danes. Pozor! Samo še danes norčavost in šegavost uličnega gledališča!
Kaj pa če smo mi – Prekmurci?
Andrej Težak – Tešky je stopil na StandUpLent, kakor smo ga vajeni. Povedal je kako o fotrih, recimo, da ima kolega fotra, ki je sposoben popraviti traktor, se odpeljati z njim v gozd, posekati drevo, narediti deske iz njih ... »Ni pa sposoben pripeti priponke v mailu!« Potem pa rekel nekaj, česar nismo vajeni: »Ste se kdaj vprašali, da za Prekmurce smo, em, mi Prekmurci?«
Takšen večer je to bil, ja, v Vetrinjskem dvoru, ko so se na oder zbobnale 10kine nove stand up face. Nepopustljiva je ta mlajša generacija. In črna, o, kako črna. »Poznam kolegico, ki je trikrat delala samomor, pa trikrat narobe. In poznam razlog: trimestno številko na njeni tehtnici!« je Aljaž Poredoš nastavil tako črnkasto črn večer. »Če je on bil tako dober, kako dobri bodo šele naslednji, kaj mislite? Ali pa smo obrnili listo?« je na finto zbrane nato vrgel še Tešky in napovedal nove sile, ki so se vrstile kot po tekočem traku. Ni kaj, StandUpLent je tudi letos v spektakularni formi. Če ne verjamete: videli smo fante iz sobotne Splicke scene, kako so se naučili peti največje štajerske hite. Ha!
21 let čakanja? Splačalo se je!
Bo kar držalo. Kar? Vedno bo držalo! Ni Folkarta brez Lenta in ni Lenta brez Folkarta. »Kako lepo vas je videti toliko in celo čisto blizu drug drugega ste. Pretekli dve leti je festival živel, pa vendar je bilo drugače. To, kar vidim danes, je to. To je tisto, česar si želimo. To je naš Folkart, eden najboljših folklornih festivalov na svetu. In letos barvit, kot že dolgo ne!« In je za tako slavnosten, živ, živahen, gostoljuben nagovor padel takšen aplavz, gromek, topel, jubilejni, legendarni.
Za šest tujih – Compañía artística »GRAN BALLET ARGENTINO«, (Córdoba, Argentina), Asociación Cultural, Grupo »FLOR RIBEIRINHA« (Cuiabá – Estado de Mato Grosso, Brazilija), Mahia Asociacion Cultural, »MAHIA RAPA NUI« (Čile, z domicilom v Barceloni), Dance Company »PARANGAL« (Filipini, z domicilom v San Franciscu), Zespół Pieśni i Tańca »JAWOR«, (Lublin, Poljska), Grupo Folclórico »RAÍCES DE ARAGÓN« (Zaragoza, Španija) – ter dve domači (Akademska folklorna skupina »ŠTUDENT«, Maribor, Folklorna skupina »FD ROŽMARIN DOLENA«, Ptujska Gora).
Ja, vredni so omembe. O, ja. Vsi do zadnjega. Saj je že povorka od Glavnega trga do Glavnega odra pokazala, kako pisano postane celotno mesto, ko se vihtijo bambusove palice, maha z dolgimi krili, migeta z boki. In po 21-ih letih smo, četudi smo jih našli v San Franciscu, kamor so nas napotili iz njihove domovine, spet na Festivalu Lent v sklopu Folkarta videli – Filipince! Pa saj to te premakne. Možje začnejo dvigovati, kaj, oklepe? In potem pridejo ženske in ... Oooo! Zato spremljajte program te dni, Folkart bo gori, doli, naokoli, in trajal bo vse do zadnjega festivalskega dne.
En sam ton. En. Kaj šele več njih.
ErikTrufazz. Za tiste, ki so se odločili in bilo vas je precej, precej, precej, bo odslej to dovolj. Erik Trufazz. Letnik 1960. Že ko smo stopicali proti JazzLentu na Minorite – Oder Nove KBM, smo zaslišali tako tanko, tako prelestno, tako prefinjeno trobento. S finim občutkom je prediralo zrak, festival, mesto na torkov večer, ko je Festival Lent dobil neko posebno mističnost. Ni bil povsem torek, ni bila podoživljena nedelja ... Ne. Ne veš, kaj je. Ne po polovici festivala. Tridesetega!
In potem si vse to lahko videl še od blizu. Od kod prihaja takšen zvok. Zapeljivo zgodben. Pa vidiš ... Njegova, skoraj stoična, podoba. Kultna. Tip stoji kot kip, kamen, skala. Zaprte oči. Da so jih na odru, ja, videli smo vas, zapirali še poslušalci. Petnajst let je, kar je prvič nastopil v Mariboru. Deset, odkar je nastopil na Festivalu Lent. Erik Trufazz Quartet je uprizoril eklektičnost. Ja. Ker to je spajanje preteklosti, kjer se na daleč da zaslutiti Milesa Davisa, z vso možno sedanjostjo in, hej, zakaj pa ne, tudi prihodnostjo. Vključevanje drum'n'bass, dub, elektronike, sukanje gumbov med igranjem trobente, ki je postala nekaj povsem drugega. Čista petka za sladokusce.
Sploh pa ob tem, kar je počel na počez postavljenih bobnih Artur Hnatek. Ljudje! Lentovci! Imamo naj bobnarja festivala? Morda, čisto morda pa. Zdaj vemo, da v napovednikih ni zaman napisano to, kar je bilo spisano v primeru Hnatka, da gre za trenutno najbolj cenjeno bobnarsko ime na evropskih tleh. O, ja. Nakravžlja možgane. In za nagrado smo dobili pred zadnjim komadom, no, zadnjim, tega Festival Lent itak ne pozna, ker se dogodki prelivajo (kakor se je tudi tokrat, ko je Lacha after jam zavzela blues rock fuzija Masharik), še tak popoln ton, eno noto, piš trobente. Ja, to je nagrada.
Pa je bil komaj torek ... Šele polovica ... Kaj nas vse še čaka!
Izjava dneva
»Moj foter ni alkoholik, on je sommelier.« – Andrej Težak – Tešky na StandUpLent
Številka dneva
5 – Duo Atanasovski šteje pet ljudi.
Sredini hiti, zicerji, priporočila
• Če ste slučajno zamudili včerajšnjo povorko 34. Folkarta, potem lahko danes še gladko nadoknadite. Folkart gre od parka do mesta, ob 19. uri pa boste na Glavnem trgu lahko ujeli skupine iz Argentine, Čila in Španije.
• Uroš Kuzman in Aleš Novak imata problem. Trije otroci ali kot pravita sama: Mali otroci, veliki problemi. Predstava na StandUpLentu se začne ob 21.00.
• Človek je, to se moramo strinjati, kulturna dediščina. Na naši razstavi Iz sivega v barve smo videli, kakšen je bil leta 1993. Ja, lase je še imel. Tako dolgo že Vlado Kreslinpredstavlja sinonim za Festival Lent. Lani je festival izpustil, zato pa je zraven znova letos z Malimi bogovi. Jubileja vredno! Od 21.30 na Glavnem odru.
• 21 let že čakamo, da se Rymden vrne na Festival Lent. Ampak kaj, ko je trajalo več kot desetletje, da sta basist Dan Berglund in bobnar Magnus Öström po smrti enega najuspešnejših jazzovskih glasbenikov našega časa, pianista Esbjörna Svenssona, znova sestavila klavirski trio. Ampak zato je zdaj to »super-skupina«, v kateri Bugge Wesseltoft zdaj pomaga nastavljati skandinavsko atmosfero. Zna biti presežek JazzLenta. Od 22.00 na Minoriti – Oder Nove KBM.
Aja, še to. StopTrik je doživel drugega od treh dni! Sklene se jutri, da ne bo potem »ni vedel/a«.
Piše. Jaša Lorenčič