Ura je bila točno ena zjutraj. Piše se leto 2022 se je podpisalo. Izvedeli smo, kako se prevede »uokn«? Šajba!« Česa bobnarji nikakor ne smejo jesti? Lignjev. In da se 50 metrov na Lentu po Lentu lahko tudi – preleti. Ja, tako je, ko se Happy Ol' McWeasel in Elvis Jackson za Lent po Lentu nabrito poklonita vsemu, kar Piše se leto (še) je.

Mahal je s tistim mikrofonom. Na do zdaj že domala legendarni »pručki«. Neumorno, neutrudno, nenasitno. Nato si je, ker pač lahko, mikrofon zavezal še okrog vratu. In migal z glavo. »No pa saj,« se je zarežal Gregor Jančič, pevec skupine Happy Ol' McWeasel, »še pet 'pirov' boste spili, pa boste ploskali še boljše in 'čuli' še manj napak.«

Napak? Kakšne napake? Na tak večer, noč, festival? »Dobro jutroooo, Mariboooor!« je zakričal še David Kovšca – Buda, frontmen skupine Elvis Jackson. Ob 23.19! Ja. To pa je. Piše se leto 2022. Ko se tam okrog pol enih zjutraj pevec skupine sprehodi med občinstvom na Trgu Leona Štuklja in še zapoje z njim. In ko deklino na blazini prinesejo vse do šanka. Kakih skromnih 50 metrov.

Vreme: dež – letos sploh ne

Zgodil se je, kaj zgodil, dogaja se še drugi Lent po Lentu. Če smo se lani (po)festivalsko družili še štiri avgustovske večere (Bijelo dugme, Soulfingers, Luka Šulić, Dubioza kolektiv), smo letošnji jubilejni Festival Lent podaljšali pravzaprav takoj. Še za en festivalski mali petek in pravi petek. Nemudoma! Tako, da smo znova spisali leto s skupinama Happy Ol' McWeasel in Elvis Jackson, in da bomo nocoj dobili še vokalno ekstravaganco s Perpetuum Jazzile.

Najprej pa, preden se vržemo v utrip sinočnjega kilometrskega večera, moramo zapisati sledeče. Ne vemo, kako nam to uspeva, ampak nam. To. Kaj – to? Ja, to. Vreme. Okej, seveda ni bilo optimalno, še zazeblo je, oh, kakšna sprememba lahko nastane v zgolj tednu dni. Ampak dež? Dež pa ... Sploh ne! Ta pa je ponehal pravzaprav tik pred 21.30, ko smo začeli Pisati leto 2022.

Ne število, ampak stanje glav!

Vemo, vemo, ni nas bilo največ. Kazalo ni obetavno. Kolcalo se nam je morda po juniju ali celo avgustu. Ampak ko je domača podlasica Happy Ol' McWeasel na podlago petnajstletnih izkušenj začela s skladbo No Offence, kjer se nekako kot opravičuje, ker snema zastavo, in nemudoma krenila v Drunken Sailor, Irish Rover, Away in Blown, je Trg Leona Štuklja zapolnila punk rock doza. Piše se leto ni v številu glav, ampak v njihovem stanju. In to je stanje: žaganja!

Bilo je resno, konkretno, epsko, na glas. Jančiča je malenkost zmotilo le malenkost pretoplo pivo, ampak ko je koncert krenil v polni zamah, je šlo vse skozi. Toliko, da je razpoloženo razpredal. »Pri naslednjem komadu smo šele naknadno ugotovili, zakaj nam ga Apple Music in Spotify nista želela predvajati. Ker je 'coon', em, žaljivka za čisto posebni del, no, em ...,« je dobrovoljni Jančič napovedal Badger and the Coon. Za Vizle, kakor se jim skrajšano in po domače reče v njihovem mestu, je bil Lent po Lentu konkreten izziv. In tako so ga tudi oddelali.

Matej Kosmačin je na basu nudil spremljevalno vokalno oporo. Primož Zajšek je raztegoval harmoniko do onemoglosti. Kitarist Aleš Pišotek začuda ni telebnil z odra in ozvočenja, po katerem je tako vneto skakal. Martin Bezjak je umirjal komade z violino in na jesensko pobarval balade, Aleš Voglar je na bobnih vmes nekam izginil (»Kaj si te jedo?« – »Lignje!«), Timi Krajnc pa se je znova dokazoval na bendžu kot član z najkrajšim stažem v skupini. Zanj prvi nastop na Festivalu Lent, za Happy Ol' McWeasel pa že deveti.

»Pišesele(n)tovsko«

»En velik 'respect' za vse, ki ste prišli! Pravi borci ste!« se je Jančič v imenu skupine poklonil občinstvu. To je bilo ... Pišesele(n)tovsko. Ne, za tršo kitarsko verzijo se v tem mestu, še manj pa na tem festivalu, ne gre bati. Prišla je zvestoba. Prišli so tisti s čepki v ušesih in oni, ki jim takšen šus poboža bobniče. Edine, ki očitno niso prišle, so – Korošice. »Kaj imamo tu kake Korošice, da našega Timija pozdravijo? Ne? Eh, te bo pa danes sam spal!« Pa je Timi že di-dli-di-dli dalje brenkal po bendžu.

Menjavanje nabritih in glasnih komadov (Sunny Side of the Street, Heard Ya Say!, Harry Grizzly) z akustičnimi baladami (Still in the League, Not True, On Your Own, Can't Wait) je spojilo v koncert, kjer je bilo vse možno. Matej Kosmačin je celo poskočil, skupaj z Jančičem. Hop-cup. Koncert, kjer so stare face dobivale pivo in čestitke za rojstni dan. Špil, ker je Voglar vmes še nabobnal malo »bossa nove«. Vizli so si pripravili taki štikl od koncerta, da so morali repertoar še skrajšati! Ura in pol, po kateri nihče ni ostal žejen. Vendarle je to bil šele prvi špil večera ...

Prvi leteči Lentovec!

Premor je bil ravno toliko kratek, da si se lahko nadihal. In spomnil. Na to, kaj je Piše se leto bilo in kaj je nocoj in kaj spet nekdaj morda bo. Zakaj? Zato, ker ti bandi, ki so dali ogromno že skozi in počez, dediščino Piše se leta izrazito cenijo. Elvis Jackson? Gotovo. Pa saj so skupaj z Vizli celo že igrali na Piše se leto in to tistem prvem, ki ga je, preseljenega, gostil Festival Lent (2014).

Takrat je tako lilo, da smo vsi skupaj šli v Festivalno dvorano Lent. Tokrat? Tokrat pa veličina trga! »Steee ureeeedi?!« je kričal David Kovšca - Buda. Kakih 57-krat. In vsakič je dobil odgovor. Jaaaaa! Elvis Jackson je tista skupina, ki prileti preglasno na oder in za uvod opravi kar tonsko. »Soundcheeeeck!« je letelo iz Bude.

Boštjan Beltram – Berto je na kitari uprizoril vse, kar se sploh še da, ErikMakuc – Slavc mu je stabilno sledil na basu, medtem ko so si bobnarja Marka Soršaka – Sokija, ki ga cca. 16 stopinj Celzija ni oviralo, da ne bi bil igral zgoraj brez, člani skupine najbolj privoščili. Itak. V njegovem mestu. Kako si ga ne bi? Soki-štiriroki! »Kako je toti Mariborčani in tote Mariborčanke, porkadijo!« Par komadov in, verjeli ali ne, imeli smo že prvega letečega Lentovca. So ga že nosili po rokah. Mhm. In zatem, kot že rečeno, še prvo leteče-blazinasto Lentovko. Od odra do šanka. 50 metrov zračne norosti. Mhm. In to na mali petek. Po polnoči, porkadijo!

»Uoken? Šajba!«

Pa še primorsko-štajerske lekcije iz dialektike smo imeli! O, ja. »Kako se reče uoknou po maribórsko? Kako?« je pred krasno Window vprašal Buda. In dobil. Pardon, fasal tisti unikatni mariborski odgovor. »Šaaaaajbaaaaa!!!« Buda se tu ni ustavil. Iskal je žanrsko profilirane pišesele(n)tovce. So tukaj kaki punkerji? Jaaa. Je tu kak metalec? In je tu kaka – metalka? »Em ... Nimamo je več!« se je spomin na tovarniški ponos mesta slišalo smejanje iz publike.

Kdor je ostal, in večina je, je dobil klubski koncert na največjem trgu v mestu. Pa so žagali malo Iron Maiden, malo Metallice, malo Queen. In Buda je šel med publiko. Seveda je. Prek ograje. Med nas. Vsak je lahko pel, kdor je hotel, kdor je želel, v krogu. Nato je, da bi nam Buda pokazal, kako smo vsi eno, zakričal še brez mikrofona. Da se ga je slišalo. Čez pol trga.

Najboljši konfeti!

In ob koncu nam je Buda v imenu skupine Elvis Jackson ponudil še spektakel. Ne, tega niti največji nimajo... Stopil je še enkrat več na ograjo. Odprl dlan. In zabrisal. Konfete! Kakšnih 34 papirčkov. Najmanjši konfeti na svetu so dobili največji aplavz. Strup je v malih flaškah, Elvis Jackson pa še zmeraj v veliki formi. In tudi končajo tako. Taborniško, tovariško, timsko: Smoke the Herb.

Ura je bila točno ena zjutraj. Piše se leto 2022 se je podpisalo. So koncerti, ki niso gigantski po številu obiskovalcev. So pa veliki v svojem bistvu. Ko se dva taka banda poklonita vsemu, kar Piše se leto (še) je. In Festival Lent. In zlasti tako občinstvo. Kdor je bil, tega špila ne bo pozabil. Ker je bilo, kakor da je bil samo za tiste, ki so prišli tja. In dobili. Podpis.
Dobro jutrooo, 2022!

Številka dneva

17 – Skupini Happy Ol' McWeasel (9) in Elvis Jackson (8) sta skupaj nastopili že 17-krat v sklopu Festivala Lent.

Izjava dneva

»Aleš, kje si? Kaj si jedo? Lignje?« - Gregor Jančič v komunikaciji z bobnarjem Alešem Voglarjem.

Aja, še to. Ne pozabite, nocoj ob 21.30 bodo nastopili še Perpetuum Jazzile in potem podpišemo Festival Lent! Se vidimoooo!

 

Piše. Jaša Lorenčič