Pet žog Mencho »žonglometa«? Goooooool! Marcos Tavares kot stand up komik? Gooooooool! Quadro z visečim odrom, štirimi »akroba(t)lerinami«, dvema pajkomožema in dih jemajočim »odmotala se bo, joj, nee!« trikom? Goooooooor! To je bil festivalski ponedeljek: (najbolj) vroč dan za autsajderski koktejl dneva!

V zraku je bilo najprej hkrati pet žog. Ja, pet. Žongliral je Mencho Sosa. To bi še Lionel Messi gledal odprtih ust. Vsi njegovi soigralci, tekmeci, gledalci, vsi pa bi si lomili vratove, samo da bi visooooko v zraku ujeli, če bi na četrti festivalski dan prišli na jubilejni festivalski Lent. Za Quadro. Za italijansko preizpraševanje tega, kaj oder, nebo, telesa, teatri sploh (še po tem) so. Ali pa bi zavili in slišali kolega Brazilca, ki je nekdaj brcal za mlado brazilsko reprezentanco, kako postaneš še stand up legenda. Ja, Marcos Tavares je debitiral še na Festivalu Lent. Kot Autsajder. Večer, ki je postal dolga noč na Lacha after jamu s Fridas Jazz Quartet, kjer smo videli najhitrejšega bobnarja letošnjega festivala. In se zibali. V raznolikih ritmih. Kdor je plesal na P'Jays, ta bo plesal še dolgo.

Baje je to že bil najbolj vroč dan letošnjega Festivala Lent. Že tako ali tako smo se vremenu zahvalili že včeraj, ampak včeraj je pa reeees sodelovalo. Na tako živahen, nasmejan, radoveden ponedeljek.

Leteča gibsonka!

Že parkrat smo napisali, da ultimativnega lent »fahrplana« ni. Ne obstaja. Mi smo tokrat zavili malo drugače. Saj v bistvu tako naredimo vsak dan. Ker se (pre)pustimo presenetiti. In tako vsak dan znova izvemo, slišimo, doživimo nekaj drugačnega, iskrivega, nepričakovanega. Em, saj ni to skoraj opis, definicija cikla Pozor! Muzika na cesti? O, ja. »Pretežno avtorske bomo špilali; tisti komadi, ki se vam zdijo znani, pa verjetno tudi so,« je povedal Boštjan Zorc, pevec in kitarist mariborske country, folk, blues skupine B-Kompleks. In smo se že smejali. Pa Zorc ima že tako ali tako verjetno najbolj posrečeno kitaro za takšen žanr. Leteča gibsonka! In muzika? Ja, to je »americana po slovensko«, ampak tudi izrazito po mariborsko. Grajski trg za nizki štart.

In enako velja za Glavni trg, ki je še na tako vroč dan, kot je bil včeraj, idealen za poznopopoldanski sprehod ali sedenje. Vetrič je pihljal, občasno tudi tako, da je predani Nataliji Tumpej, ki se je nasmejano zibala sem in tja, odneslo liste z notami in besedili. Ah, nič zato. Ne v pesmih, kjer »se dve resnici iščeta« in je ta »čas tih in poln sanj«. Natalija Tumpej Trio je migljal in migetal tudi tako, da nas je popeljal po Route 66. Sta pa Matjaž Dajčar (kitara) in Marko Korošec (kontrabas) popazila, da ni odpihnilo še Tumpejeve.

Koktejl dneva? Miza, debata in konopljin gin

Čisto, čisto, čiiiisto posebni pa so pri GT22. Tam na tistem ovinku, kjer tudi Festival Lent išče in najde stičišče mnenj, komentarjev, razmislekov. Včeraj so začeli z »Mizami«, nizom poglobljenih pogovorov z mladimi, ki delujejo, sobivajo in delujejo v GT22. Premiera je pripadla Nejcu Pucku, ki v GT22 z idejami pomaga tudi pri marketingu, zdaj ko njegov fokus ni več zgolj in samo v – deskanju.

Ampak poanta teh miz, ki so precej nizke, ampak zato prinašajo visoko kvaliteto dialogov, je drugje. Najprej nismo vedeli, če smo sploh prišli prav. »Seveda, tu smo, saj vidiš!« je v svojem iskreno vabljivem, sproščenem, domala flegmatičnem, a vselej vsebinskem stilu, rekel Miha Horvat –Sonda, vodja GT22. Nato nam je njegov sodelovec ponudil koktejl dneva. »Vsak dan bo drugačen,« je rekel. In kaj je danes not? »Konoplja. Pa gin!«

In nato je v tako dobrohotnem in dobrodušnem vzdušju krenil uvodni pogovor, ki je bil posnet tudi kot podkast. Horvat je tako (pre)hitro oddelal svoja zapisana vprašanja, da so že kmalu sledila še vprašanja iz publike. O, ja. Debata je, kot bo še pet preostalih, predvsem prinesla to, kar je napovedovala: razmislek o Mariboru. In s temi mladimi, ki so konkretni in samokritični in odgovorijo tudi na vprašanje »šefa«, kakšne so pomanjkljivosti »njegovega« prostora, je prihodnost še kako svetla. Samo skladišče še manjka, haha. Tam, kjer pride mimo »hišni vodovodar«, misleč, da »smo vsi noter«, pa se obrne in reče: »Nič hudega, pridem, ko bo dež.« Kot kaže, hehe, torej drugo leto.

Gooooooooooooool!

Pa je tuuu! Festival uličnega gledališča Ana Desetnica na Lentu! Ta naša zvita spremljevalka! Pa naj gre, potemtakem, kar takoj vse v – »luft«! Tridnevne vragolije je začel argentinski »žonglometaš« Mencho Sosa. Na svojem debiju v Sloveniji. Zgleda skoraj kot Carlos Valderrama, če se še kdo spomni ikonično »čupastega« kolumbijskega nogometaša. Mencho je tako prekleto zvit. Uličar prave sorte. Ni dela telesa, s katerim ne bi manipuliral z žogo. Ni. Lionel Messi? Naj pride kdaj drugič. Kajti Mencho ni bil edini, ki je z žogo delal čudeže. Ne. Iz publike je jemal kogarkoli. Starost, spol, višina, teža – ni pomembno. Majhnega fanta, ki mu je stisnil palico v roke in mu predal vrtečo se žogo. Trik, če je uspel? Seveda je. Malemu se je žoga še skoraj bolj rolala. Mencho je z igralskimi vložki ves čas ohranjal vtis, kakor da je vse to surealno. Gladil si je brke, če mu žoga ni stala na palici, je maslo našel, ja, v ušesih in nosu, pa je šlo.  

»To ni ne kino, ne teater, to je ulično, ljudsko gledališče!« nas je podučil v angleščini. In čeprav je bil tukaj prvič in se opravičil, ker da zna le dve besedi slovenščine, mu je še kako šlo. V nogometnem mestu pa sploh. Žoge je metal tudi onim, ki so stali na klopeh. Na, vrži mi jo. Pa ti tam. In še dva. Pa so priletele, ena za drugo, štiri žoge. On pa je žongliral dalje. Ali pa ko je iz publike privlekel majhno deklico, ki je morala ponavljati trike za njim. Vedno težje, do tiste, ko se ti žoga »zalepi« na nogo. No, tokrat brez narekovajev. Punčka je poizkušala, ampak Mencho je imel rešitev: selotejp! Ha! Pa je žoga (ob)stala na nartu! Žongliral je samo z glavo, da smo ploskali po njegovem ritmu. Žongliral je s kolebnico. In žongliral je s petimi žogami. In dobil kultni južnoameriško-mariborski krik publike: »Goooooooooooooooooooool

Narobe prav svet

In če je to bil šele uvod prepišno šegave Ane Desetnice ... ? Že v nedeljo zvečer in potem še včeraj popoldan smo opazovali, kako velik rumeni žerjav visoko v zrak dviguje ... To. Ljudi. Na vrvicah. In oder, ki se postavi počez. Pa je prišel v Maribor italijanski Quadro. Imeli smo rezervni termin, za vsak slučaj, ker tole bi bilo greh zamuditi.

In potem se je ob 21.45 začelo. Na Glavnem trgu. Saj smo imeli že Operno noč kot uvod v poletje. No, zdaj smo imeli še Visoko noč. Visečo noč. Vertikalno noč. Po želji. Quadro je zasukal vse predstave o tem, kaj predstava lahko je. In kaj v bistvu oder (še vse lahko) je. Obstaja tista tehnika, ko se prebija nevidni četrti zid. No, to je nekaj povsem drugega. Quadro je nova dimenzija, pregibanje vidikov. S štirimi plesalkami, ki so bile na daleč videti kot futuristične plezalke, kot mešanica Janje Garnbret in Ane Klašnje, in dvema pajkastima plesalcema, ki sta delovala kot Marvelova junaka, poskrbel, da nas bo vrat bolel še par dni. Ker tako visoko? Ne moreš drugače, kakor da uperiš pogled vse do tja gor. Ampak ko bo vrat rahlo zabolel, bo to nagrada. Za predstavo, ki je v štiridesetih minutah poskrbela še bolj zato, da smo se ozrli okoli po trgu, mestu, nas. Ker koliko nas je bilo! Na ponedeljek! Kulisa je bila spektakularna, glasba še boljša, senčne podobe plesalk(e) na zidovih, stolpu, strehah ikonične, za konec pa še dih jemajoča točka, ko se je ena od plesalk spustila po rdeči vrvi in se nato otresla varovalnih vrvi. In se motala. In motala. In motala. In odmotala. Kako nas ne bi bilo strah! Vratolomno! Ampak je uspelo. O, seveda je. Ja, Quadro bo tista predstava, tisti »narobe prav svet«, ki bo še dolgo ostala v zbirki fotografij in videov na mobilnih telefonih.

Kdo ali kaj je Autsajder?

Ni pa to bil edini vratolomni trenutek četrtega festivalskega dne. O, ne. Kajti premierno so se zgodili Autsajderji. Kdo? Žametni glas Bora Greinerja, bankster John Denhof, fuzbal legenda Marcos Tavares, prva šunka Pohorja Filip Flisar in najboljši raper med keramičarji 6pack Čukur. Šlo je za dobrodelni »roast« za Tinkin voziček. Razprodano že daaaavno. Začel je Bor Greiner ob spremljavi teme iz filmov o Jamesu Bondu. Prvi vic je namenil kar festivalu. Uh, Bor, pa zakaj ravno mi?

Nato je sledila razlaga, kaj oni sploh so. »Autsajderji ni ime, ki smo si ga izbrali naključno. Če vtipkaš na google, ti prevede v tujec, ampak to je narobe. Autsajder je neprimerno bolj tragična zgodba. Autsajder je tisti, ki pride v Maribor, malo vidi, kak' je, nato se mu prižge lučka in si reče: tu bi jaz lahko bil; in ostane. Pa lahko zgleda in govori kot Mariborčan, lahko ima Mariborčana za prijatelja, lahko se ženi z Mariborčanom – 2022 je, ne, nisem se zmoto. Ampak ne more biti naš, če je autsajder. To je zgodba, kjer jaz vas kot meščane in meščanke opozarjam, da se želijo vriniti med nas. Nisem prišel sem grdo govoriti, vem pa, kaj govorim. En je kmetavzar iz Michigana, drugi je iz socialnega dna Porto Alegreja, kaj kdo ve, kje je na mapi, ne? Ker ga ni na mapi! Potem je raper iz Velenja, ko se počutiš domače, pa je vseeno iz Velenja. Edino dobro, kaj so tam imeli, je bilo, da so spredaj imeli Titovo, pa so še to črtali. Sem koga pozabo? Flisarja? Ne, nisem ga. Dokler je imel brke, je še zgledal, potem pa ne vem, katera mu je rekla, naj si jih skine, tako da ne, ni svetle točke med nami.«

Bankster metal – dolarje!

Greiner je nastavil »prepečeni« ton in začel kuriti »žlehtno« oglje, ko je povedal, da je Denhof, predsednik uprave Nove KBM, generalne pokroviteljice Festivala Lent, prišel iz Singapurja, kjer pa da je delal zgolj na »šalterju« s strankami. Denhof je nato prišel na oder res kot »bankster«. Imel je napravo, ki je ven metala: denar. Dolarje, če smo prav videli. In nato je »zroastal«, prepekel, presodil svoje kolege. Seveda tudi Greinerja in še sebe, zdaj, ko sta bili podjetji obeh prodani madžarskim lastnikom. »Z Borom sva res dobra prijatelja in dobiva se vsak torek – imava skupnega učitelja madžarščine.«

Za smeh, solze in valjanje od obojega je poskrbel Marcos Tavares. Najprej ga je Greiner oponašal: njegov razpoznavni belozobni nasmeh. Tava je prišel na oder in imel točno ta nasmeh. In potem je krenil. Če kdo misli, da je Tavares usvojil znanje slovenščine le do neke mere ... O, ne. »Milec, moj soigralec, je rekel, da sem počasen kot želva. Ampak kako, če sem pa zabil najhitrejši gol v zgodovini slovenske lige? Če sem jaz počasen, kako so šele drugi?« je bil zgolj uvodni vic kapetana, legende, rekorderja, ki je v Sloveniji šele prvič jedel pohanega piščanca.

Tavares(i): Gospa, izvolite časopis!

Potem pa se je ozrl na odraščanje v Braziliji. »Imam dva brata in smo se pogovarjali, kaj lahko naredimo, da bomo prišli do denarja, da si bomo kaj lahko kupili, ker doma nismo imeli ničesar, spal sem na tleh. Imeli smo celo sestanek! In ugotovili smo: prodajali bomo časopis. Zdaj pa bo! Kupili smo časopis, pa šli do soseda. Zjutraj smo potrkali, gospa, imamo časopis. Je rekla hvala lepa, popoldan, ko pride mož iz službe, pa vam dam denar. Mi smo bili veseli, šli, prišli popoldan nazaj. In nam je gospa dala časopis in zadovoljna rekla, da mož še ni prišel danes. In nam vrnila prebrani časopis.«

Bolje je šlo s sladoledom v vrečki, samo kaj, ko je Marcos več pojedel kot prodal: »Pa sem rekel, fantje, ni predaje«. In razlika med Slovenijo in Brazilijo? Že pri našem odnosu do kužkov. V Sloveniji psa kupimo, v Braziliji »pes pač je«. Ko je sam za otroke v Sloveniji kupoval psa, je izvedel ceno želenega kužka: 1.200 evrov. »Kol'ko, sem vprašal, in mi je rekel tip, da sta starša tega psa prvaka, pa sem mu rekel, da jaz bi samo enega psa, ne še staršev.«

»Igrali bomo komad, ki nima naslova«

Koliko se lahko zgodi še v piškavem in pičlem enem letu? Odgovor? Ne samo to, da je Tavares že postal komik. Ne. Odgovor je tudi: P'Jays! Že lani, ko se jih je na JazzLent na Minoritih – Odru Nove KBM na peti festivalski dan zgužvalo kar ducat, smo pisali v presežnikih. Da se je aplavz slišal po promenadi. Da se je občinstvo drlo »špilaaaj!«. Da jih nikakor niso spustili. Ne, eno še. Pa potem še eno. Če ne bi letos bilo Lacha after jama, bi P'Jays igrali še danes. Mhm. Bi. Če ne bi moral bobnar Gaj Bostič teči iz ene na drugo stran Minoritov. Kako? Kaj? Ja. Bostič je odbobnal v P'Jays, medtem pa je Fridas Jazz Quartet pod tribunami Avditorija LGM čakal, da ne bo kje (p)ostal trio. Bostič je tekel in sedel še za en komplet bobnov. In tako bobnal verjetno tam, nekje, približno štiri ure. Rekord? Najbrž ja.

Ampak da se še vrnemo k P'Jays. Lentovci, kakšna prvoligaška scena je bila pa zgolj že v publiki! Od Ota Rimeleja do Emkeja, od Igorja Bezgeta do Sebastijana Lukovnjaka, pa kakopak Žana Hauptmana. In še in še. Ko pade ocena, da so to že kot Snarky Puppy, je to najbolj iskren kompliment, ne le gola primerjava. Ne. P'Jays tako nezadržno stopnjujejo kvaliteto, da si eno leto kasneje lahko privoščijo tole: »Igrali bomo komad, ki še sploh nima naslova, kaj šele, da bi ga posneli.« In dobili aplavz. Pred in še bolj po komadu. Ker za take izjave vse bolj karizmatičnega basista Jošta Lampreta, za povrh letošnjega vodje Jazz Podija, se to spodobi. Lampret je en tak resen zafrkant. Po vmesni fuziji, vesoljski, ambientalni skrenitvi, je sledila skoraj skrunitev uvodne bas solaže. Kot da bi se bil norca delal. Par tonov. Mrk. Spet par tonov. Mrk. Da smo se smejali. Kaj je to? Skica? Koščki? Puzli? Ja, to je jazz-funk-rock-muzikal stand up. Ki se nato zloži v glasbo, vredno plesanja. Dolgo v noč. Ja, na ponedeljek.

Izjava dneva

»Moj prijatelj z vzdevkom Dim je bil tako črn, da je v diskoteki moral kadit', da smo ga videli. To ni hec, to je res.« – Marcos Tavares

Številka dneva

2 – Gaj Bostič je nastopil v zaporednih koncertih. Od 22.00 do 02.00. Rekord? Letos zaenkrat zagotovo.

Torkovi zicerji, hiti, priporočila!

Čira-čara, to je Brencl banda! S Čarovniškim lovom bodo na Odru Triglav od 19.30 svojih 15 let delovanja zavili v mistiko, kar pa ne pomeni, da niso več veseljaki in celo razgrajači. Glasbeni, seveda!

• Samo, da ne bo potem »ni vedel/a«: ulično gledališče ima tudi danes tri točke. Isti kraj, iste ure. Glavni trg, pred kužnim znamenjem. Ob 20.15 bo francoska skupina D-Construction skakala in »razmontirala« ogrodje s plesom, ob 21.00 bo Jakob Bergant zžonlgiral Cirkus na pedala, v najbolj vročih dnevih pa bomo ob 21.45 videli še, ja, nismo se zmotili, češko Smučarsko odisejo.

• 34. Folkart! Še enkrat: štiriintrideseti Folkart! In po dveh letih omejitev letos brezmejno pisan! Začnemo s povorko ob 20.30. Lokacija? Od Glavnega trga do Trga Leona Štuklja, kjer se ima na Glavnem odru ob 21.30 zgoditi velika otvoritev. Skupine prihajajo iz Argentine, Brazilije, Čila, Filipinov, Poljske, Španije in, jasno, Slovenije.

• StandUpLent šiba dalje, ni premora! Danes pride, če smo prešteli prav, večer z najbolj številčno zasedbo. Kajti prihajajo 10kine nove face. Tešky bo uvajal Majo Monroue, The Eldarja, Alena Mastnaka, Patricijo Harl, Žana Luca Krajnca, Uršo Vrečko, Roberta Zrinskega, vmes pa bosta še UM & Kuna skrbela za glasbene točke. Od 21.00 v Vetrinjskem dvoru.

• 25 let od njegovega prvenca. 15 let od prvega špila v Mariboru. 10 let od prvega nastopa na Festivalu Lent. In teh deset je res deset! 28. junija 2012 je prvič »lental«. Trojica bo slovitega trobentača spremljala v mešanico ... Lahko bi našteli – cool jazz, ambientalna elektronika, drum'n'bass, pop, dub, klasika ... ampak zakaj bi, če pa ...? Se vidimo na Erik Trufazz Quartetu ob 22.00. Kajti to je JazzLent na Minoritih – Odru Nove KBM.

Aja, še to. Ko je zeeeelo vroče, priporočamo, da začnete v parku. Pa potem naprej. Aja, pa za najboljši pogled na uličnem gledališču je skrivnost v: pravočasnosti! Samo povemo.


Piše. Jaša Lorenčič