Začelo se je sede. Nadaljevalo stoje. Končalo lebdeče. Koncert Urban & 4 je bil tako zavoljo sila razpoloženega Damirja Urbana kot izjemnega občinstva ekstaza čustev, skupinska čutnost že tako čutečih in obenem tankočutna ranljivost, izpeljana na tako ponosen, močen in, ja, sila zafrkantski način.

Začelo se je – sede. Nekarizmatično. Nekarizmatično? Ja. Nič posebnega. No, ne. Je bilo posebno. Ker je bilo domala – okorno. Če pa peterica ni imela niti enakega spiska komadov! Torej skoraj vsak po svoje. Kakor da se, hm, tretjič vidijo? In še: trije so sedeli, dva pa stala. In sprva smo sedeli tudi vsi na tribunah. Če pa je delovalo tako ... Kakor da bi se zadrževalo pričakovanja. Saj je bilo prvič tudi za nas. Lent po Lentu (po Lentu) ni prvič v avgustu, je pa prvič na Odru Minoriti.

In za prvič? Haha! Končalo se je nekje ... Tam. V vesolju. Kozmično, atomsko, velikopokovsko je bilo to. O, ja. Ka-bum! Koncert, kjer je bil Damir Urban na lastnem koncertu Urban & 4, pomešan v prvih stoječih vrstah, iz oči v oči, iz komada v komad, iz duše v dušo, hkrati še obiskovalec. Koncert za dva bisa. Dodatnega, nepričakovanega, doživetvenega. Koncert, ki je bil doživetje že po 45 minutah. Ekstaza čustev, čutenje že tako sila čutnih, tankočutna ranljivost, izpeljana na tako ponosen, močen in, ja, sila zafrkantski način. Jubilejnemu Festivalu Lent primerno. In samo še to za uvod: je to bil koncert leta?

»Imamo pa en mali problem...«

Začelo se je res tako prismuknjeno. Narobe prav in prav nič karizmatično. O, ne. »Imamo en mali problem,« se je nekaj kakor opravičil Damir Urban. Preden vprašate: ja, imel je odprto srajco. Ja, malenkost odpeto. In, ja, za hlače je imel nekaj med krilom, zaveso in posteljnino. Tako. Sila udobno. Sedel je na sedežu. Še vedno ga boli, hrbet in noge. Pa nič zato. »Ampak da ne bo kakšne pomote,« je povedal, preden se je začel njegov sedmi nastop na Festivalu Lent, kakopak prvi v avgustu, »ni to, da ne bi bili uigrani in pripravljeni, ampak tik preden smo prišli pred vas, smo ugotovili, da nimamo vsi enake set-liste. Ni pomembno, se bomo že znašli. Dajmo se tako dogovoriti, fantje: točna je ta, ki jo imam jaz. Če ta ni, se bomo vsi izgubili.«

Pa saj. Za to je šlo. Za izgubljanje. Nikoli pa tavanje. Izgubljanje v glasbo, ki je na albumih slika, v živo pa film. Ko je peterec na Odru Minoriti začel, je to storil nežno, zlagoma, uvajalno. Dovolj počasno, predirljivo in pokončno, da je še vsak potrpežljivo našel svoj sedež. Dokler se je seveda še sedelo. »Treba mi duža rijeć, od bezbroj slogova,« je bil uvodni verz. Več kot primeren: za večer, za noč, hej, celo za ta tekst! Urban & 4 je tak dogodek, da bi potreboval točno kaj takega, kot pravijo stihi. Daljšo besede z neštetimi zlogi. In to še preden, če si sposodimo pri Urbanu, se »večer pretvori v prah«.

Dvigovanje. »Ukazi«. Roke. 

Zvok je bil tako popoln, mogočen, filmski, da smo na Odru Minoriti kljub zavidljivi ponudbi JazzLenta na našem jubilejnem tridesetem festivalu nemara dočakali celo najboljši koncert sezone. Predvsem zaradi spontanosti. Ker se je vmes na »ukaz« tišalo in jačalo inštrumente.

Pa kaj, če je kdo od vas potreboval malo dlje so svojega sedeža. Delovalo je lentovsko: samo, da prideš, nič hudega. »Ko sem začel s petjem danes,« je vendarle opazil 53-letni Urban, »vas je bilo bodisi manj ali pa jaz slabše vidim.« Morda. Je pa začutil. Ko je prišla skladba Div iz opusnega, 80-minutnega albuma osemnajstih skladb Lipanj, srpanj, kolovoz (2021), za katerega so v njegovi domovini v recenzijah pisali, da »potrebuje potrpljenje, toda potem bodo plodovi dela prišli na vašo mizo« (Muzika.hr) in da je »lepota v dometu poslušalčevih prstov« (Ravnododna), se je koncert začel nekako dvigovati. Ne še na noge.

Toda dovolj je bilo, da je Urban sede začel nekaj kakor dirigirati. Udarjati z rokami po zraku. Ne nujno točno tako, kot je to za bobni dejansko počel bobnar Marko Bradaschia.

Samo, da je hrbet malo bolje

Toda že zgolj sede je izžareval svojo (vse)ljudskost, empatijo do sveta, univerzalno čutenje. Pa naj se je zatekel k novejšemu ali že prepoznavnemu materialu. Pri Div je publika zraven korajžno, a obzirno požvižgavala. Mimogrede, ne samo, da na koncertu Urbana – tako je bilo tudi leta 2019 na Trgu Leona Štuklja na Glavnem odru – zavidaš tistemu delu občinstva, ki zna vse tekste na pamet. Ker ne znajo le tekstov, marveč tudi njihovo zamaknjeno interpretacijo. Ampak večina zna tudi žvižgati. Kot v Div. Kolektivno. Vijuuu.

In potem se je vstalo. Ko je prišla elektronsko podložena in kitarsko nastrojena Odlučio sam da te volim. In ko smo izvedeli, direktno in neizprosno, da je imel hude težave s hrbtom, zaradi česar je maja med drugim moral odpovedati koncert v Podgorici, je koncert postal še mini borba. Ampak takšna. Prikupno jamrajoča. »Saj hrbet je zdaj bolje,« je v mikrofon mrmral Urban, »ampak me noga zajebava. Pa saj veste, ko popuščajo velike bolečine, začneš čutiti vse tiste male pizdarije, ki jih prej nisi opazil. In zato dva prsta, poglejte, sploh ne greste skupaj. Poglejte to. Kot Zvezdne steze. Kapitan Spock!« In je pokazal. Znak. O, ja.

Pri Odlučio sam da te volim se je vstalo, pri naslednji Kundera (Atom) se je pa že zrlo. Ena na ena. Od blizu. Poslal je »le en atom, le en atom, v ritmu Kundere / ker jaz razpadam v krasne postaje / ker jaz razpadam v tebe, v nič, v vse.« In prav takrat, ko se je zgodil interpretativni razpad, se je šlo. Pod oder. Iz oči v oči. Iz duše v dušo. Saj to že poznamo iz JazzLenta. Toda tam se pleše... Večinoma migetavo, vročično, poletno. Pa saj je še poletje, še je Lent, še, še, še. Toda tako? Je pa drugače. Urban je z zvestim občinstvom sešil še večje krilo, v katerega se je ogrnil. Skoraj nihče se ga ni ne dotaknil, ne objel, ne nič. Le nekdo mu je nekaj prijavil, pa se je zatem opravičil. Ker ima slušalke in sliši samo band in se že vnaprej opravičuje.

Bela brada, dve kitari

Urban rad pove, da so koncerti Urban & 4 že dalj časa zanj zajebancija. In res. Na neki točki je videl, da lahko vidi in sliši band kot mi. Pa jim je, kot da bi bili vsaj na tonski probi, če ne kar na placu za vaje, sugeriral, kaj naj še storijo. In oni? Vse do pičice. Pa saj, če so tako dolgo skupaj. Sandi Bratonja na basu, harmoniki in klaviaturah je za Urbana vsaj na odru skoraj to, kar je WarrenEllis za Nicka Cavea. Ali pa je kriva samo bela brada?

Pa saj vse je (na)hecal. »Da nisi kot Hus, da bi imel še sto kitar nekje zadaj? Igraš samo na eno?« se je Urban (malo tudi na račun Parnega valjka, če smo, upamo, ujeli prav) pošalil ravno, ko je prvič (in zadnjič?) menjal kitaro Luka Toman. In ponudil eno tistih solaž, ki gre skozi hrast, obzidje, občinstvo, tam nekam do reke in dlje. Finiš pesmi je deloval kot da je že vrhunec, pa še ni bila niti polovica.

Ti boš v mojem dokumentarcu!

Urban je dobil neverjetno, neizpodbitno, nezgrešljivo veselje, da je lahko stal iz oči v oči s publiko. Hodil je od enega do drugega konca. »Jeba je samo, da me levi del telesa sliši, da naj bi šel v desno – in obratno!« Pa je bil med ljudmi v komadu Roke. Koncert je postal v bistvu druženje. Vse je šlo skozi. Vsi komadi, vse izjave. O, izjave. »Veste, ko bom enkrat snemal dokumentarec o smeteh ali o čemerkoli se že danes snema dokumentarce, e, boš ti moj narator!« si je privoščil s kozarčkom nečesa temno žlahtnega še klaviaturista in glavnega spremljevalnega vokalista Sašo Markovskega.

Niso pa bili samo člani banda tisti, ki so jih »pokasirali«. Ker se je tako dobrohoten, četudi mestoma zahteven koncert tako prelevil, pobarval v odtenkih črno-sive v pastelne, je po prvem res velikem hitu Moja voda iz leta 1993 in kultnega banda Laufer in refrenu »bodi moja voda, jaz sem zdaj ogenj, izgorel bom«, Urban prišel do ideje. »Kaj če bi vi tukaj spredaj naredili band, kaj? Vas 40 tukaj bo igralo kitaro, vsi ostali pa karkoli že. Izmenjajte si te whatsappe ali karkoli že imate, pa se najdite in gremo!« ker saj so že bili band. Klišejsko? Ne, ni.

»Ušuljal« med občinstvo

Ljudje spredaj so se zibali, kakor da bi bila koreografija. Se vidi, kaj je zvestoba. Karkoli so ponudili, od gromoglasnih, pokončnih, zlomljenih, pobožanih skladb, vse je dobilo reakcijo, poželo kimanje, sprožilo gibanje. Pa naj bo to ihteča Sama, lani na Hrvaškem pobrala nagrado porin za najboljšo pesem leta, ali krhka, turobna in bežeča Sutra ćemo pričati. Ali pa Iskra, ki je na zadnjem albumu pokazala, da Urban & 4 gladko, tudi 25 let po prelevitvi v Urban & 4 še vedno zmorejo spisati pesem, ki je ne le kvalitetna, ampak ima vse, kar celo hiti morajo imeti. Tisto nekaj. Ampak sploh v živo. Tu pa zagori. »Treba nam tako malo, skoro ništa / jedan kremen i jedna iskra / da tama ode zauvijek iz nas / a čudovišta padaju.« In res je. Tako malo je potrebno. Ko je del refrena zapela publika, je Urban ocenil: »Auuuuč, falš, kako falš

Kremen je bil Urban & 4, iskra obiskovalci, nastali ogenj pa koncertno razodetje. Redki, sila redki so koncerti, kjer je na odru toliko improvizacije, ko si kar sproti podajajo pejsaže, vložke, akorde, smeh. Kjer med Sutra ćemo pričati pevec domala kriči zbranim v obraz. Na centimeter razdalje. Oni pa vračajo z verzi na ustnicah. Vzajemna odvisnost. In za Mjesto za mene in Mala truba, dva zicerja. Pri Mjesto za mene je šel Urban tako med ljudi, da je bil že dosežek, da se ni izgubil. Simbolika je bila popolna. »Ima li tu mjesta za mene? / Sasvim mala rupa je dovoljna / da se ušuljam u tebe.« Točno to je storil, »ušuljal« se je »med svoje«.

Ena, dve, tri? Neeee!

Saj je spet sedel malo vmes, za vsak slučaj. Ker takšen je. »Kakav luđak!« je bil samoopis. No, potem vidite. Kakšno doživetje. Urban je več kot dovolj nor, da ve, kako plasteliniti norost v ekspresivnost. Ustvarjanje na navdih, ki pa je pospremljen in umeščen v točno določeno in prekleto izpiljeno formo. In kaj dobi za nagrado? »Kaki tanker!« je nekdo zaklical iz publike, kar je Urban tokrat ujel. Ne, ne norec. Tanker! Urban je nekdo, ki s svojo posadko na daljavo prinese osnovno, medosebno, ljudsko mobilnost. Ne moreš biti pri miru, vsak komad napolni tank, imenovan duša. Tako zelo, da bi kdo imel tudi hitrejši komad. »Na 'en, dva, tri', a? Pa, človek, nismo mi Hladno pivo, nimamo niti ene take kompozicije!« se je zarežal.

Ko je prišel do konca rednega dela, se je težko poslavljal. Pa je bilo, ne da bi to sploh vedel, komaj prvič. Saj je občutek, da njegovi koncerti itak nimajo slovesa. Le snidenja. Ker zdaj je dobro, zdaj Mala truba igra naprej. Aja, že tako krasne predstavitve – izvedeli smo, zakaj mu Markovski nastavi »no sound« efekt na klaviaturah: kadar je Urban preveč pijan in tipke ne rodijo zvoka – so ponudile predstavitev vseh: od roadija, ki ima seveda največ diplom s fakultet, pa do tonskega tehnika, ki je, za razliko od vseh njih, ki prihajajo iz Reke in okolice: »Iz Zagreba, jebiga.«

Majke mi? Majke nam!

Dve uri je že trajalo. Ni bilo zadosti. Ah, kje. »Čudo ste bili, čudo!« je bil kompliment. Vreden jubilejnega Festivala Lent. Sledila je Nebo. »Če je to slučajno zadnja pesem nocoj: Maribor, bili ste čarobni, majke mi!« Ne, ni bila zadnja pesem, majke nam. Pa še Astronaut. Pa še drugi, vesoljski, noro dolg bis. V zahvalo. Ko je še kar donelo. In donelo in donelo. Krepko čez dve uri. In krepko čez Oder Minoriti, čez petkov večer, čez leto.

Ja. Tako malo je včasih treba. Kremen in iskra. Pa se zgodi ... No, to.

Aja, še to. Ne pozabite, danes pride kača na otvoritev prenovljenega Vojašniškega trga. Ulična predstava Srečanja v času ob 20.15! Se vidimo! Vstopnine niiii!

 

Piše. Jaša Lorenčič