Dol so šli en za drugim. Pa še to komaj. Kakor da jih sploh ne bi spustili z odra! Da ja še ne bi bilo konec. Še malo. Še čisto malo. Še en komad. Še ena vragolija. Še en napev. Še, še, še. Za veliki finiš jubilejnega Festivala Lent. In kakšen finiš je to bil! O! Kar niste in niste in niste imeli zadosti. Če so pa cepetali, ploskali, udrihali. Glasba teles. Hit na hit, gib na gib. Nikakor vam ni bilo dovolj te vokalne ekstaze, ki jo je za sklepno dejanje Festivala Lent in cikla Lent po Lentu iztisnila zasedba Perpetuum Jazzile.
Dobra volja, talent, izkušnje, znanje, mladost. Močan koktejl. Za spektakularen in zabaven večer. Čisti užitek. Ekstravaganca, ekselenca, ekstastičnost! In tako vzajemno širokogruden večer, da je dirigiranje prevzelo celo občinstvo. Ja! Še najmlajši so kazali s taktirko ali prstom. Kamor so uperili, tam je čakala nova vokalna vragolija, nov izziv glasilk. Pa saj to je neverjetno. Ko misliš, da si videl vse in več, pride tak koncert, ki je več kot le koncert. Res je bilo doživetje. Ultimativna kadenca, popoln zadnji akord.
Raz-pro-da-no!
Že devet glavnih festivalskih dni je bilo jubilejno izjemnih. Potem smo v četrtek še spisali leto 2022 s skupinama Happy Ol' McWeasel in Elvis Jackson. In kaj nam je potem še sploh ostalo? Izkazalo se je, da ogromno. Najbrž tudi zato, ker je Perpetuum Jazzile doslej na Festivalu Lent nastopil zgolj dvakrat: leta 2004 in 2010. Ducat let, kar smo se čudili nazadnje, zatorej vsekakor ni malo. In štiri leta je, kar so nazadnje nastopali v Mariboru, kot so poudarjali z odra. Ja, Perpetuum Jazzile je na Maribor čakal vsaj toliko poželjivo kot Maribor na Perpetuum Jazzile.
Zato ni čudno, da ste razgrabili sedeže. Ja, razprodano. Vnaprej. Zato so bila pričakovanja še toliko višja. Enih in drugih. In Perpetuum Jazzile je izziv sprejel tako, da se je spektakularno zabrisal v koncert. Prvi komad? Don't Stop Me Now (Queen). Nobenega tipanja ali sramežljivega poizvedovanja. Ah, kje. Takoj je sledil venček hitov ene in edine – Abbe. Bi kdo zadihal? Niti slučajno, že je priletela I Can't Get No Satisfaction (The Rolling Stones). Da-da-daaam! Šele tedaj je sledil trenutek za vdih-izdih. Že poslušalstvo komaj pride do sape – kdaj uspeva potem tem pevcem in pevkam priti do zraka? Kako? To je ta enigma. Vsakič znova. Se čudiš in tuhtaš, ampak saj niti časa ni. Stopnjevanje do naslednje čudodelnosti.
Beatbox!
»V življenju se soočamo z različnimi izzivi in v takih trenutkih je dobro, da imamo ob sebi nekoga, ki nas ima rad,« je bil nežen uvod v prav tako nežno, ampak nič manj močno verzijo pesmi Fix You (Coldplay). Neverjetno, kaj vse počnejo. Česarkoli se lotijo, je hkrati v nulo natrenirano, pa še vedno in vsakič znova iskrivo, zagnano, svobodno.
Perpetuum Jazzile očara s tem, ko presega še tako visoka pričakovanja. Sami so si dvignili letvico in še jo dvigujejo. In ko misliš, da se več z glasovi in telesi ne da, ni teorije, ni variante, so tu fantje, ki, kakor sami pravijo, da »so pojedli vse bobne sveta«. V živo, sploh na tak večer, ko se še tako uveljavljena skupina poklanja in zahvaljuje Festivalu Lent, je beatbox tehnika še vedno netuzemska, vesoljska, nestvarna. Kot je vse, kar počnejo s telesi. Ni sekunde, ki je ne bi izkoristili za fenomenalno usklajenost.
Ampak Perpetuum Jazzile ne odleti. Na koncu so še vedno - tu. Še nosijo v sebi tisto prvinsko zborovsko kvaliteto. Druženje, tovarištvo, odprtost. Pa humor. O, humor. Šlo je skozi nogometno skandiranje »Maribor – šampion«. Tako pač je, ko pride kdaj kak pevec tudi domov, v svoje mesto. »Nadaljujemo v malo starejšem stilu, če si predstavljate starejšo ameriško sceno, srednja petdeseta, voziš se s cadillacom, vidiš tri simpatične punce, ena rdečelasa, ena svetlolasa in ena blontna, no, no, joj, no, mislil sem črnolasa. Se postaviš, potrobiš in pomežikneš, sedejo na zadnje sedeže in uživaš!« je bila še ena od domiselnih napovedi za večno In the Mood (Glenn Miller). Ta-ra-ram-pa-pam.
Zapoooojmoooo vsiiiii ...
Perpetuum Jazzile so v takem ambientu in ob sklepnem dogodku tridesetega Festivala Lent skoraj presegli osnovne limite dojemanja koncerta. Nekaj med filmom in teatrom je bilo to, kar so uprizorili na Trgu Leona Štuklja. In občinstvo totalno navdušili, ko smo v venčku slišali tudi tisto večno lokalno »zapojmo vsi, Štajerska se veseli«. O, kako je šla lokalna viža čez trg. La la la laaaa.
Kako to uspe? Tako, da je zbor ves čas skrbel za neverjetno interakcijo z občinstvom in samo na tak način cel trg postane zbor, pri čemer je bil nabor skladb zelo eklektičen in pester: od trših izzivov Smells Like Teen Spirit (Nirvana) in Uprising (Muse), prek popevkarskih Piu della Cossa (Eros Ramazzotti) in žurerskih Celebration (Kool and the Gang) pa do domačih Dobre vile (Tabu), Na Golici (Avseniki) in sklepne Pastirče mlado. Tam so pokazali, da so tudi oni zasidrani v zborovsko tradicijo.
Naj to ne bo slovo!
In predvsem ste vstajali. Ja, sami od sebe. O, kako ste vstajali. Tako je to šlo: naravne, organske, spontane stoječe ovacije. Ne, takih pa res niti na Festivalu Lent ni veliko. Res ne. Smo videli že marsikaj, ampak to? Noro. Vrtoglavo. Kot je bilo sukanje in vrtenje na viže Avsenikov! Pa ko je zasedba zavila k Elvisu Presleyju in se je majalo na Suspicious Minds. »Hvala, Maribor, neverjetni ste! Pojdite z nami v Afriko!« so zavili seveda tudi k svojemu prebojnemu hitu Africa (Toto), ki jih je naredil takšne, kar so še danes. Sinonim za vokalno ekstravaganco.
In svoj nastop so sklenili z: »Naj to ne bo slovo!«
In veste kaj? Ni. Ne bo slovo. Ker od Festivala Lent se v bistvu ne da posloviti. Festival Lent je. Biva, obstaja, živi. Čez poletje v obliki Art kampa, čez leto pa v obliki tistega zvedavega lentovskega firbca. Ta, sploh po taki jubilejni izvedbi, pač ne izgine. Ne more. Ker, ja, to pa je bila tridesetka! Naj to ne bo slovo – se vidimo 2023!
Izjava dneva.
»Vse najboljše želimo Festivalu Lent. Pa Dušici, mami naše Laure!« - Perpetuum Jazzile z unikatno čestitko.
Številka dneva.
3 – Perpetuum Jazzile so na Festivalu Lent nastopili tretjič (2004, 2010, 2022)
Aja, še to. Festival Lent pa tudi zdaj še ni končan! O, ne! Vsak vikend vas vabimo na dogodke v Poletni Art kamp v Mestni park. Več tukaj.
Piše. Jaša Lorenčič